Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.

Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom… In ne more biti naključje… V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična ne dnevnopolitična, pogosto ni bila niti všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji…

Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.

Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.

Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.

V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu na Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče… Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.

Marko Radmilovič, Zapisi iz močvirja, Val 202, 24. marca 2020