Naj samo naštejem ne samo zdravnike in medicinsko osebje, pač pa tudi policiste, poštarje, trgovce, varnostnike, delavce v komunali, novinarje, negovalke v domovih za ostarele in še vrsto ljudi vseh poklicev in starosti, ki si zaslužijo pozornost. Od tistih, ki nam zagotavljajo elektriko in vodo, pa vse do raznašalca časopisa, ki je danes vestno, kot vsak dan, prinesel Dnevnik malo po 4. uri zjutraj. Kljub mrazu, sneženju in tudi zloglasnemu virusu opravljajo svoje delo odgovorno in strokovno.

Pa ni čisto nujno in samoumevno, da je tako. Prav lahko bi se dogajalo podobno kot denimo v Španiji, od koder prihajajo novice, da so predstavniki vojske našli mrtve in zapuščene v domovih za ostarele. Prav tako bi lahko birokratsko in nečloveško zadrževali dostavo rešilnih mask kot v Nemčiji pa še kje. Prav tako bi lahko pozabili na voznike, ujete v tujih in tudi v naši državi. In še kup primerov bi lahko naštel. Tudi tega iz bližnje okolice, ki sem ga videl pri obisku starejšega prijatelja, kjer piše na vratih ene od hiš: »Ne vstopajte, tukaj ste nezaželeni!«

Pa se vseeno raje osredotočimo na pozitivne primere in predvsem na duha solidarnosti, osebne in skupne odgovornosti, ki je značilna za situacije, ki so težje in ko se vsakdo od nas pokaže, kakšen je kot človek in kako ravna.

Zato naj zapišem, da je važna splošna klima doma in po svetu. Klima sodelovanja, pomoči in nesovraštva. Ne le pri odločujočih oblastnikih, temveč tudi med običajnimi ljudmi. To, da nam Kitajska pomaga z maskami, zdravniki, nasveti in informacijami, da pomaga Rusija s prevozi, to, da Amerika egoistično išče rešitve le zase, da evropske države zapirajo meje in iščejo rešitve le za svoje državljane, da pa nas v Sloveniji malo briga za brezdomce in Rome ter podobne vsebine, vsa ta ravnanja so lakmusov papir naših vrednot. Hkrati kažejo vso plemenitost in tudi bedo razmišljanja ter ravnanja ljudi v svetu in doma.

In to si velja zapomniti. V težkih trenutkih, ko smo še na začetku epidemije, prideta pa tudi vrh in konec, so v tej krizi solidarnost, pomoč in znanje tiste vrednote, ki so premagale ideje neumnosti, egoizma, izkoriščanja, vojn itd. Človek pokaže svoj pravi obraz, hkrati pa tudi svojo moč takrat, ko je težko.

Še pa vedno ostajajo vprašanja, zakaj oblastniki nekaterih rešljivih problemov človeštva in vsakega človeka niso že zdavnaj rešili. Tudi zato je kriza priložnost, da se vsi spremenimo. Na boljše, ne na slabše.

Miloš Šonc, Grosuplje