Poslovneži najbolj sovražijo dve besedi, ki sta med seboj močno povezani: izguba in stečaj. Stečaji so še kako aktualni zadnje dni, ko se ves svet sooča z nevarnostjo, ki jo povzroča koronavirus. Ni skrivnost, da so milijoni že izgubili službo in jo še bodo, številna podjetja pa bodo morala (vsaj začasno) ustaviti delovanje. Naša tokratna zgodba sicer ni povezana z virusom, a nima srečnega konca, saj se je končala z bankrotom. V naslovni vlogi pa se je znašel avto, za katerega večina zemljanov ni slišala še nikoli – jowett jupiter.
Prvič na ogled v New Yorku
Začetki znamke Jowett sicer segajo v leto 1903, ko sta bila med tremi ustanovitelji tudi brata Benjamin in William Jowett. Majhna delavnica je z leti rasla, uspešno pa so preživeli tudi obe svetovni vojni. Po drugi sta brata podjetje prodala milijonarju Charlesu Cloru, ta pa naprej banki Lazard Brothers, tako da jim kapitala ni manjkalo. A prave pozornosti javnosti so bili deležni šele leta 1950, ko je na cesto zapeljal njihov roadster jupiter. Proizvajali so ga tako rekoč do bridkega konca podjetja, ko so jih leta 1955 pokopale težave z dobavami delov, s katerimi so se bolj ali manj uspešno spopadali zadnji dve leti, za nameček so v tovarni proizvajali avte z izgubo.
Jupiter so razvili z enim namenom, da bo dosegel kupce v državah zunaj Velike Britanije. Zato ni čudno, da je bil prvič na ogled aprila 1950 v New Yorku. Šlo je za športnika z dolžinsko mero 4,1 metra, njegov 1,5-litrski 63-konjski motor pa vsaj na papirju ni obetal presunljivih zmogljivosti. Je pa res, da je tudi zavoljo uporabe aluminija tehtal zgolj 953 kilogramov. Dovolj za maksimalnih 137 km/h najvišje hitrosti in pospešek 11,7 sekunde do stotice. Pri razvoju je sodeloval tudi Roy Lunn, kasneje glavni inženir pri slovitem fordu GT40. Avto s ceno 1086 britanskih funtov (za primerjavo, jaguar XK120 je stal 1263 funtov) so pod drobnogled vzeli pri reviji The Motors in ugotovili povprečno porabo 11,3 litra. Kot zanimivost omenimo, da so tedaj uporabljali 72-oktanski bencin. Navdušeni so bili nad jupitrovimi zmogljivostmi. Nekaj posebnega je bilo snemljivo vetrobransko steklo, kot nalašč za dirkanje, zato ni presenetljivo, da so nastopili na dirki 24 ur Le Mansa, kjer so bili celo konkurenčni Porscheju, ter številnih relijih, tudi v Lizboni in Monte Carlu. Dosegli so številne zmage.
Bil je naprodaj z volanom tako na levi kot desni strani, ameriške kupce pa je nagovarjal s sloganoma Britanski možgani so izdelali rekorderja in Ali ste sposobni voziti evropski športni avto? Izdelali so jih 899, od tega 281 za potrebe trga onkraj luže. Petsto se jih je ohranilo do danes. Brez pripomb lastnikov pa seveda ni šlo. Motor se je pregreval pri vožnji na višji nadmorski višini, tudi menjalnik ni vedno deloval zanesljivo, prednje vzmetenje pa se je včasih zlomilo. »Bil je kronično nezanesljiv, menjalnik je občasno skušal izbrati po dve prestavi hkrati ali pa se je zataknil v prvi,« se spominja lastnik jupitra Martin Gurdon in izda, da je njegov oče nekoč s seboj na dopust za vsak primer vzel še dodatni menjalnik.
Na rdečega čakala štiri leta
Da bi še izboljšali zmogljivosti in pospešili prodajo (hud konkurent austin-healey 100 je bil z letom 1953 naprodaj za ugodnih 850 funtov), so zasnovali posebno različico jupitra R4 iz steklenih vlaken, ki naj bi zmogla avto pospešiti do 161 km/h, a stečaj podjetja je prišel prej kot serijska predstavitev. Izmed treh prototipov sta dva še ohranjena. Avto je oblikovno spominjal na ferrarija 166 touring barchetta. Bil je všečen, drugačen, a nekako nič več pravi jupiter. Med navdušenci nad tem avtomobilom je tudi Lorna Jowett, ki ga je popolnoma prenovljenega kupila pred petimi leti, njen je letnik 1952, karoserija je obarvana rdeče, notranjost je iz bež usnja. Nanj je čakala štiri leta. »Stil in lepota avtomobilov, kot je jupiter, je v primerjavi z avti našega časa superiorna,« je navdušena Lorna Jowett, ki med vožnjo prav nič ne pogreša pomoči servovolana. »Z nakupom jupitra postaneš lastnik redkega in klasičnega izdelka britanske dirkaške zgodovine. Avto je tedaj zmagoval v hudi konkurenci,« je dejal Damian Jones, vodja prodaje pri podjetju H&H Classics, ki na dražbah prodaja tudi tega športnika. Njegova cena se danes giblje od 38.000 do 42.000 funtov, na Car and Classic pa prodajajo dirkaškega R1 celo za 245.000 funtov.