So avtomobili, ki nam ukradejo pogled, ob katerih se za hip ustavimo, se zamislimo. In so avtomobili, ki drvijo mimo nas, pa jih niti ne opazimo. Se pa tudi med slednjimi tu in tam najde kakšen, za katerega niti pomislimo ne, da je s predhodniki pomemben del avtomobilske zgodovine. Na tak način nemara najpogosteje spregledan štirikolesnik je volkswagen transporter. Tudi pri nas zelo priljubljeni kombi, zdaj v prenovljeni obliki šeste generacije, je namreč peta reinkarnacija modela type 2, ljubkovalno imenovanega bulli, ki so ga pozneje zaradi lažjega vodenja evidence poimenovali tudi T1. Sledili so namreč T2, T3 in tako naprej, zdajšnji transporter pa ima oznako T6.1, pri čemer zadnja številka označuje, da gre za prenovljeno različico šeste generacije. Kronski dokazi, da gre za legendo, pa so, da so Volkswagnovi kombiji T na cestah že več kot 70 let, da so jih v tem času prodali več kot 12 milijonov in da so s tem najbolje prodajani kombiji v zgodovini.
Kakor koli obrnemo, je tako vožnja transporterja vselej pač vožnja posebnega štirikolesnika. Zanj pa je značilno še nekaj – bržčas na cestah ni drugega, ki bi z eno besedo, s svojim imenom, tako dobro opisal samega sebe, zadel bistvo, za kaj pri tem vozilu pravzaprav gre. Transporter je pač – transporter! V testni različici kombi, ki označuje, da gre za potniško različico, lahko udobno »transportira« do osem potnikov, ob tem pa še goro njihove prtljage, saj prostoru za zadnjo, tretjo vrsto kar ni videti konca. Šlo je namreč za daljšo različico, dolgo kar 5,3 metra, z daljšo 3,4 metra dolgo medosno razdaljo. Podatka o tem, koliko litrov je na voljo pri posameznih sedežnih konfiguracijah, sicer nismo zasledili, verjetno pa o zmogljivosti veliko pove že ta, da je v njem v najboljšem primeru na voljo za okroglih 5 kubičnih metrov (5000 litrov) prostora.
No, še bolj kot gole številke je bržčas zgovorno to, da smo se v transporterju, ko so bila potovanja še del vsakdana, udobno prevažali člani dveh štiričlanskih družin z vsemi možnimi otroškimi pripomočki, pa bi lahko v prtljažni prostor, dostop do katerega močno olajšajo zadnja krilna in ne dvižna vrata, naložili še čuda stvari. Ali pa, da sva s kolegom vanj brez težav naložila dobro tono časopisnega papirja, pa se je vozil skorajda povsem običajno. Kar je potrdilo domnevo, da je 2-litrski turbodizelski motor s 110 kilovati (150 KM) zanj več kot primeren, ob tem pa nam je za takšno avtomobilsko gmoto na testu porabil zelo spodobnega 8,1 litra dizla na 100 kilometrov. Jasno je, da vožnja takšnega orjaka zahteva nekaj privajanja, sploh pri parkiranju v kakšni mestni ulici, prav tako se je pri ostrejših ovinkih treba zavedati, da ima voznik za seboj dolg zadek. A po drugi strani visok položaj za volanom omogoča odlično preglednost in zares udobno vožnjo na daljših razdaljah, precej enostavno delovno okolje, ki glede kakovosti materialov sicer, logično, ni povsem na ravni drugih Volkswagnovih osebnih vozil, pa vozniku ne povzroča preglavic.
Solidno opremljen (morda smo pogrešali le drsna vrata na obeh straneh) testni transporter stane 37.297 evrov, kar je za tako vsestransko vozilo zelo korektna cena.
