Imenovanje Logarja za zunanjega ministra je popolnoma zgrešeno in, kot je hudomušno zapisal dr. Žiga Turk, bo navaden adjutant ali, po domače povedano, bo »mlajši referent v diplomaciji«, čeprav se je predstavljal kot »diplomat«, pa za to ni imel niti formalnih niti sposobnostnih referenc. Če se je Janša že spomnil Kanglerja, pa preseneča, da se ni spomnil Rupla, štirikratnega ministra in generalnega konzula z zvezkom telefonskih številk, pa tudi Bavčarja in Grimsa. Slednji se tako trudi in vztrajno citira v Gorenjskem glasu razne filozofske misli, prikazuje grafikone, ki bi prav prišli novi vladi. Od vseh ministrov mi je najbolj simpatičen Jernej Vrtovec, ki je pošteno povedal, da se na svoje področje ne spozna, ima voljo učiti se na ministrskem mestu, da pa se bo obdal s strokovnjaki. Bravo! On se zaveda svojega (ne)znanja, drugače od drugih. Srčno mu želim, da mu uspe. Mogoče mu strokovnjaki ne bodo dovolili, da bi naredil hujše napake, iz katerih se sicer (če se) učimo.
Vrnimo se k Janši. V normalni državi ne bi mogel biti predsednik vlade, iz higienskih razlogov. Da se razumemo, ni nič narobe, če vlado oblikuje desna stran, če drugega ne, da se leva ali sredinska stran zbrihta in ponudi nove rešitve. Takole iz naftalina vleči razne gorenake, mahniče pa kanglerje, to pa je možno samo pri nas. Zanima me, kaj je z drugimi kadri znotraj SDS. Govorijo o številnem članstvu SDS, na koncu pa isti ljudje. Glede na to, da se kadrovski nabor SDS vrti samo okrog ene manjše skupine ljudi, očitno gre za vrtiček, ki ga s pridom »obdelujejo«. Na repu te skupine in na čelu neprepoznavne in neznane skupine je ubogi Grims, ki ne more dočakati svoje priložnosti. Celo Mahnič mu je pomahal in ga prehitel. Treba je poudariti, da je Janša zamudil priložnost pozvati vse politične dejavnike k enotnosti. Da mu ni do enotnosti, je pokazal v desetih dneh s tvitanjem, grožnjami novinarjem in podobnimi nastopi.
O »koalicijskih« partnerjih SDS pa bi rekel, da je škoda besed. Ker pa je njihova (ne)načelna drža škodljiva, je vseeno treba kakšno reči. Vodilni koalicijskih strank in poslanci teh strank so rešili svojo eksistenco, kar je bilo ves čas jasno, čeprav so ves čas »državotvorno« iskali rešitve. Zase! Če pogledamo podpisano koalicijsko pogodbo, gre za posplošeni dokument, ki ga ne bi bilo mogoče realizirati tudi, če ne bi bilo virusne krize.
Ne glede na vse se mi zdi, da bo ta koalicija uspešna, če bo vse sile usmerila v reševanje krize, torej vsi skupaj brez strankarskih podtikanj. Seveda z opozicijo, za katero sploh ne vemo, da sodeluje pri tej krizi. Drugo, kar lahko ta koalicija naredi, pa je, da vmes spremeni volilni zakon, tako kot je določilo ustavno sodišče. To bi bilo državotvorno dejanje in možnost oblikovanja vlade narodne enotnosti.
Remzo Skenderović, Ljubljana
