Kapitalizem že od začetka ustvarja problem »odvečnega« prebivalstva. »Nezainteresirana« ekonomska veda, ki gleda s stališča kapitala, je že od nekdaj iskala rešitve, ki bi odpravile posledico (»odvečne ljudi«), a ohranile vzrok (kapitalizem). Klasik kapitalistične prebivalstvene politike Thomas Malthus je izračunal, da se prebivalstvo množi hitreje, kakor narašča proizvodnja hrane. Zakaj? Ker ljudje požrejo vse, kar je na voljo, če preveč jedo, pa se preveč razmnožujejo. Rešitve: tiščati mezde navzdol, občasno zakuhati vojno, zavezati delavstvo k seksualni abstinenci – in, seveda, spoštovati blagodejnost bolezni, ki škartirajo bolehne in neproduktivne.
V Malthusovem duhu se je profesorju Damijanu pridružil profesor Bogomir Kovač (Mladina, 20. 3. 2020; preneseno v Dnevniku, 21. 3. 2020): »Proti pandemiji se ne moremo boriti tako, da v imenu zaščite ljudi zaustavimo gospodarske tokove, ker bomo na koncu vsi na slabšem.« Tudi profesor Kovač ni dodal, da misli na kapitalistične »gospodarske tokove«. Z opustitvijo je prikril, da hoče obvarovati vzrok (kapitalizem) – in da zahteva, naj se sprijaznimo s posledico (z umiranjem bolehnih, šibkih, občutljivih, starih). Profesorja ekonomije sta računala bolj na hitro. Nista upoštevala, da slovenski zdravstveni sistem ne bi prenesel, če bi virusu omogočili režim »laissez faire, laissez passer – pustite, da delam, kar hočem; pustite, da grem, kamor hočem«. Trideset let kapitalističnih »gospodarskih tokov« v farmacevtski industriji, v prekupčevanju z opremo, v privatizaciji je omajalo slovensko javno zdravstvo. A na srečo ga ni uničilo: saj je javno zdravstvo edino sposobno, da se spopade s pandemijo.
Dokaz je Italija, ta čas najhujše žarišče z absolutno največ umrlimi: leta 1975 je bilo v Italiji 10,6 bolnišnične postelje na tisoč prebivalcev, zdaj sta 2,6; med letoma 2009 in 2017 so tam v zdravstvu ukinili 46.500 delovnih mest. Prednost so dajali »gospodarskim tokovom« – zdaj zgubljajo ljudi, gospodarski tokovi pa so tudi zastali.
Dilema ni: ali gospodarstvo ali ljudje, saj če se odločite za gospodarstvo, boste izgubili oboje; če se odločite za ljudi, boste ohranili oboje. Pravo vprašanje je: kakšno gospodarstvo, da bo v službi ljudi? Zdaj se je kruto pokazalo, da neoliberalni kapitalizem ni gospodarstvo, ki bi koristilo ljudem. Države pod pritiskom pandemije že kršijo neoliberalno dogmo EU: da bi zavarovale ljudi (kakor Španija, ki je nacionalizirala zdravstvene ustanove) ali da bi zavarovale kapitalizem (kakor Italija, ki je nacionalizirala letalsko družbo). Pred neoliberalizmom je treba braniti tako ljudi kakor kapitalizem sam.
A neoliberalizem je samo do skrajnosti prignana logika kapitalizma. Pokazalo se je, da je kapitalizem nasploh, neoliberalni pa še posebej, tog sistem, ki se ne more prilagoditi na zunanje udare. A tog je zato, ker je notranje nestabilen in ga vsak zunanji udar zamaje. Če ga ne zamaje zunanji udar, pa ga spodnesejo notranja protislovja. Do epidemije so nas kapitalistični apologeti prepričevali, da moramo prej ali slej pričakovati krizo. To je govorila tudi »nezainteresirana« ekonomska veda: odrekajte se zdaj, da omogočate presežne profite kapitalu – da se boste lahko še bolj odrekali med krizo in kapitalu omogočili vsaj povprečne profite. Zdaj nas veda prepričuje, da bo epidemija povzročila krizo: a sistem bo padel v krizo, ker je notranje nestabilen, ker je sam v sebi protisloven.
Profesorji ekonomije se očitno dobro zavedajo, kako hudo epidemija ogroža kapitalistični sistem. Ne zato, ker trga »gospodarske tokove« – temveč zato, ker prebuja ljudsko pamet. Kdo zdaj še verjame vladi, da je treba uničiti javno zdravstvo in ga sprivatizirati? Kdo še verjame dogmi EU, da »prosta in nepotvorjena konkurenca« prinaša blaginjo? Kdo še verjame v kapitalizem?
Rastko Močnik, Ljubljana
