Aldo Merini sem spoznala pred desetletjem in pol, po naključju pred njeno hišo v milanski četrti Navigli. Namenjena sem bila na bolšjak Senigallia, najbrž po kakšne knjige ali zvezke ali rabljene glasbene kasete, ki so jih ljudje v tistih časih množično metali stran, naš golf pa jih je še zmeraj hvaležno preigraval. Šla sem peš in naenkrat je bilo na pločniku vse zabasano. Ljudje so nosili šopke v ošabnih celofanih, lilije in perunike in velike pisane mašne. Vsi so recitirali nekakšne ljubezenske pesmi, kot da bi se znašli sredi bordela in ne sredi civiliziranega sveta, civiliziranega glavnega mesta bogate civilizirane Lombardije. Bila je sobota, kar bi lahko ponudilo nekaj razlage. Ob sobotah se tudi civiliziranim ljudem zmore pripetiti kakšna razposajenost, pa četudi tako pogrošna, kot je recitiranje ljubezenske poezije.
A to ni bil navaden recital. Bil je protest! Pesnica Alda Merini, takrat stara nekaj čez sedemdeset let, je bila bolna in precej ubožna, grozilo ji je, da bo izgubila svoj dom na ulici Magolfa 32.
Nekaj novinarjev in podpornikov je razširilo vest in v hipu se je s šopki in poezijo odzvala množica bralk in bralcev, ki so svoj glas prinesli (dobesedno) pesnici na prag, pred vrata, glas in podporo, naklonjenost in odločnost. Kmalu zatem so se našle tudi finance in hiša Alde Merini je še zmeraj, tudi enajst let po njeni smrti (umrla je na dan mrtvih leta 2009), ohranjena v »izvirniku« kot umetniška hiša in muzej, namenjen Aldi Merini, poeziji in umetnosti. V stanovanju je še zmeraj ohranjen »angelski zid«, stena nad posteljo, na katero je Alda včasih kar s šminko za usta ali maskaro za trepalnice zapisovala najbolj nujne verze, če ne verze, pa telefonske številke: takšne ali drugačne klice v sili.
Tisti dan sem se prvič srečala z njo, prvič sem nakupila nekaj njenih zbirk in odtlej me spremlja povsod. V slovenščini imamo malo prevodov njenih pesmi (za revije in spletne objave), celotno zbirko pa sploh samo eno: Miljana Cunta je prevedla knjigo Frančišek, spev ustvarjenega bitja (KUD Logos). Jolka Milič je nekoč prevedla pesem Moji prstni odtisi, ki bi vam jo rada zapisala v celoti: Moji prstni odtisi/ ki so mi jih vzeli v norišnici,/ so preganjali moje roke/ kot naraščajoče hropenje v žili življenja,/ tisti prekleti prstni odtisi/ so bili registrirani v nebesih/ in ojoj migljajo skupaj/ z zvezdami velikega medveda.
Alda Merini, ja, je veliko svojega življenja preživela po norišnicah. To je bilo žalostno, a tudi srečno in strastno življenje. Danes bi vam rada pripovedovala o tem, kako se je začelo. Pri tem citiram Aldo Merini, ki o začetku svojega življenja pripoveduje tako.
»Rodila sem se v Milanu 21. marca 1931 v naši hiši na Via Mangone v četrti Porta Genova. Nato so našo hišo uničile bombe. Pomagala sem mami, da je rodila mojega brata: stara sem bila 12 let. Prav lepa prevara Angležev, kajti vsi smo sedeli za mizo, kdo je delal domače naloge, kdo je jedel, kdo je pil, pa ti pridejo ti bombardaši s težko sapo, kar naenkrat: buuum, ljudje so ponoreli. Vse smo izgubili. Zbežali smo s prvim živinskim vozom, ki je prišel mimo. Vsi nabasani. Pristali smo v mestu Vercelli. Vrgli smo se v riževa polja, kajti bombe v vodi ne eksplodirajo, namakali smo se, dokler se ni bombardiranje končalo. Ostali smo tam, sami, jaz, moja mama in pravkar rojeni dojenček. Moj oče in moja sestra sta ostala nekje v Milanu, iščoč druge: vsi smo ponoreli. V sili razmer sem postala porodna babica, da je moja mama lahko rodila mojega brata, uspelo mi je: danes je star šestdeset let in mu gre odlično. Mama pa je krvavela, krvavela, da smo jo morali prevezati skupaj z otročičem in jo prevažati naokoli tako: kričala je kot nora.«
Ko v teh dneh govorim s svojo omo, mi vsakič znova pripoveduje o vojni. Virusni govorci na televiziji nenehno uporabljajo to primerjavo, ona pa je videla, kako so bombardirali Maribor. Njena pripoved je presenetljivo podobna pripovedi Alde Merini. Vedno reče: »Buuuum. To je šlo kot val. Buuuum. Kot sršeni. Vsi so ponoreli.« Na koncu moja oma rada reče: »Človek preživi marsikaj, še posebej pa otrok. A ko je težko, si je težko pomagat.«
Zato pa obstajajo angelske stene za nujne klice. Ko so telefonske številke zasedene, dežurajo verzi.
