S televizijskih zaslonov se ga spomnimo iz serij Vrtičkarji, TV Dober dan, Naša mala klinika, prav te dni iz žanrsko drugače zastavljene V imenu ljudstva. Gledališče, film in televizija so se pri Petru menjavali, toda igralsko plat njegovega »povsem navadnega« obraza je še posebej nezmotljivo prevajal filmski trak. Bil je sinonim za posameznike s šibkim socialnim izhodiščem, ne izključno negativne ali pozitivne, ki ne želijo izstopati z gromkimi stališči, prej redkobesedni kot zgovorni hlepijo po sreči. Petrov način upodabljanja običajnega človeka je občuteno artikuliran v sintagmi »lahkota neznosnega obstajanja«, zapisani v utemeljitvi nagrade srce Sarajeva. V enem od intervjujev je povedal, da je bil naklonjen tako rahlo socialističnim bifejem kot miniaturnim gledališčem, kjer je dobro slišen aktualni trenutek – in natanko tega so detektirale njegove vloge v filmih, ki slikajo brezpotja kapitalističnega družbenega časa v Sloveniji, od mladostniške prostitucije do tihotapljenja migrantov. V filmski spomin je trajno vgrajen prizor, v katerem Musevski kot Ivan uprizori temeljno nemožnost zdravljenega alkoholika z belo PVC-vrečko, s katero pride iz trgovine, zataknjen v situaciji, iz katere se ne more ganiti – doma ga čaka žena, igra jo Sonja Savić, naslednja močna igralka zlate dobe jugoslovanskega filma, ki smo jo izgubili leta 2008. Kot bi ju s Petrom oba zaznamoval prav psihološki zastavek Kruha in mleka.

Bil je eden najbolj cenjenih in nagrajevanih slovenskih filmskih igralcev, in sicer na mednarodnih festivalih najvišje kategorije, v Benetkah, Berlinu, Locarnu, Bratislavi, Valencii, Sarajevu. Doma je med drugim prejel dve vesni za najboljšega igralca, od gledaliških priznanje ZDUS leta 2006 in Severjevo nagrado leta 2007. Celostni pogled, ki ni spregledal tudi Petrovih filmskih vlog, ga je leta 2010 pripeljal do nagrade Prešernovega sklada. Leta 2018 je sledila še kolektivna Borštnikova nagrada.

Peter se je čutil »delavca«, ki živi od danes do jutri, ne za navidezni glamur. Vsak trenutek je lahko stresel iz rokava komični preblisk in z njim uravnal patos. Ni bil človek definicij in racionaliziranja, do ljudi ni imel zadržkov; tudi do mladoletnih delinkventov ne, ubežnikov iz popravnih domov, ki jih je v okviru študentskega dela prevažal po Jugoslaviji. Hkrati je v njem ostajala avtentična rokerska duša, ni bilo bolj pravega darila zanj od zbirke stripov. Pogovori z njim so dali slutiti nedoločljivo sled bolečine, ki pa ni prodrla na površje. Deponirana je bila za neprehodno ogrado vitalizma, ki je Petra odmikal od zapete zadržanosti in pritajenih računic. Danes se zdi, da je povedal veliko o sebi že s tistim svojim značilnim izdihom, češ, takopačje, jebiga in kaj naj zdaj. Od tod je izhajal unikum Petrove igralske prezence, ki ji je pretanjena režija vselej našla prostor v svojem uprizoritvenem sistemu in misli, ki jo želi artikulirati. Petrova atipičnost je kazala habitus neke poštene generacije, ki je zdaj še bolj razredčena. V tem je tičala trdoživost pretresljivo čistega pogleda, ki zre v svet odmaknjen od instant vzorcev razmišljanja v imenu napredka, zavedajoč se globine.

Filmsko platno in oder brez Petra Musevskega si je težko predstavljati. Ostajajo spominski detajli in filmi. In to v času, ko se dogodki odvijajo zelo hitro, dnevi pa so dolgi.

Primož Jesenko