Da dosežemo zastavljeni cilj, ustavitev širjenja virusa in preprečitev težkih zdravstvenih stanj, pa:

1. Ne potrebujemo nabornikov, ki znajo ravnati z orožjem. Potrebujemo ljudi, ki znajo pomagati obolelim, zamenjati izmučene zaposlene na delovnih mestih, ki so potrebna, da življenje vsaj približno normalno poteka. Potrebujemo ljudi, ki bodo pomagali starim, vsem, ki so doma v karanteni in ne morejo v trgovino. Zato je izredno pomembno povezovanje s civilnimi organizacijami.

2. Potrebujemo zaščitna sredstva, da bo življenje lahko teklo, da bomo lahko izvajali naloge na področju oskrbe, zdravstva, storitev, kot so avtoservisi, vulkanizerji, servisi bele tehnike… Zakaj omenjam servise? Javnega prevoza ni. Če se pokvari avto, poči guma, ključni ljudje ne morejo na delo. Pralni stroj je pomemben, ker moramo razkužiti obleko, v kateri smo bili na delu, in tako dalje.

3. V času epidemije ne potrebujemo zamenjav kompetentnih strokovnjakov (epidemiologov) z uradniki na ključnih mestih, iz političnih razlogov (naš, vaš), ker to ni ne etično in ne moralno. Prav nič tudi take menjave ne prispevajo k verodostojnosti tistih, ki jih izvajajo.

4. Ne potrebujemo blokade informacij, ampak več (!) kakovostnih, verodostojnih ter jasnih in razumljivih informacij. Posredujejo naj jih osebe, ki so kompetentne, strokovne, ki se pri podajanju informacij ne zapletajo in same sebi nasprotujejo.

5. Ne potrebujemo ugotavljanja, kaj je bilo in kaj ni bilo narejeno. Nič ni bilo narejeno v zadostni meri. Ne pri nas in ne po Evropi. Mi imamo vsaj še vedno dokaj močno javno zdravstvo, kar je omenil tudi dr. Trampuš. Potrebujemo jasno strategijo, tukaj in zdaj, o ukrepih, ki jih bo vlada sprejela za pomoč državljanom in gospodarstvu, da omili strah in tesnobo.

6. Potrebujemo sodelovanje med civilno družbo in vlado, da premagamo epidemijo. Če se stanje poslabša, pa se lahko vključi vojska kot pomoč prebivalstvu, pri oskrbi s hrano, zdravili, prevozi najbolj ranljivih skupin in pri vseh drugih oblikah pomoči.

7. Slovenci smo že pokazali, da smo v primeru naravnih nesreč solidarni. S pravim pristopom in ukrepi moramo krepiti solidarnost. Zrelo vodstvo to zna.

8. Potrebujemo udeležbo novinarjev na tiskovnih konferencah. Pustimo jim delati. V redu, ne v živo, da jih zaščitimo. A danes, ko vse lahko v živo poteka prek spleta, organizacija tiskovne konference ni problem. Le hoteti je treba. So edini, ki znajo postaviti prava vprašanja in pridobiti kakovostne odgovore. S tem se zmanjša vpliv lažnih novic in posledično panika ali pa neodgovorno vedenje nas, državljanov. So četrta veja oblasti. Tudi v časih krize moramo ohraniti kritično distanco do dela vlade in parlamenta. Zrelo vodstvo to ve.

Epidemija nas je stresla! Pa nas je streznila? Ne vem. Vem pa, da je zelo nazorno pokazala:

– brez ljudi ni nujno potrebne zdravstvene oskrbe,

– brez ljudi ni pridelave, predelave in dostave ter prodaje hrane,

– brez ljudi ni različne in potrebne proizvodnje,

– brez ljudi ni opravljanja neštetih storitev,

– velikih korporacij, velikih vodij, velikih politikov in vseh drugih pomembnežev ni, če ni ljudi.

Ko nam bodo torej po krizi dopovedovali, da si zaslužimo le minimalne plače, da je delavec strošek, da nimamo pravice do udeležbe pri dobičku, do soodločanja v podjetju, da moramo biti na razpolago vedno, v vsakem trenutku, 24 ur na dan, se spomnimo: brez nas, »navadnih« ljudi ni nič.

Barbara Bračič, Rakitna