Za Kennyja Rogersa, minuli teden preminulega ameriškega pevca, smo v našem delu sveta dokončno izvedeli šele leta 1983, ko je z Dolly Parton odpel Islands in the Stream. Oziroma, Dolly Rebecco Parton smo poznali pred njim in bolj kot njega, ne glede na to, da se je na svetovne, torej tudi evropske lestvice prebil že tri leta prej s pesmijo Lady.
Dolly Parton je bila pionirka preseganja žanrskih okvirov countryja. Leta 1980 je izšla njena skladba 9 to 5, ki je bila pop skladba s takrat trendovsko diskoidno podlago. Če se je Patsy Cline, ameriška country legenda, prebijala predvsem na ameriških lestvicah, se je Partonova z 9 to 5 prebila v Evropo oziroma na MTV. Kot takšna je bila ključna tudi za Rogersa.
Dueta Island in the Stream se je domislil Barry Gibb iz zasedbe Bee Gees, ki je tudi avtor skladbe. Ta je bila sprva namenjena Marvinu Gayu, ameriškemu soul pevcu, ki ga je leta 1984, leto po izidu Islands in the Stream, lasten oče ubil s šibrovko. Rogers se je v nekem intervjuju takole spomnil snemanja skladbe: »Štiri dni sem bil v studiu. Ni šlo. Na koncu sem pogledal Barryja in mu rekel: 'Pravzaprav mi komad sploh ni več všeč.' Odgovoril mi je: 'Veš, kaj potrebujemo? Potrebujemo Dolly Parton.' Dolly je bila slučajno v istih studiih v Los Angelesu in od trenutka, ko je stopila v snemalno sobo, ta skladba ni več zvenela isto.«
Ni avtor nobenega svojih hitov
Rogers se je rodil v Houstonu v Teksasu, kjer je sprva igral v jazz bandu, potem pa je postal basist in pevec v country zasedbi The New Christy Minstrels. V njej je nekaj časa pel tudi Barry McGuire, izvajalec velikega hita Eve of Destruction. Zaradi kantavtorske narave skladbe bi se dalo pomisliti, da je ta McGuirejevo avtorstvo, pa ni tako. Ne, Eve of Destruction je avtorstvo manj znanega P. F. Sloana, skladba pa je bila sprva ponujena zasedbi The Byrds, ki jo je zavrnila, pred McGuirejem pa so z njo poskusili uspeti tudi The Turtles. To velja poudariti, da ponazorimo, kako izrazito »urejena« in hierarhična je bila ameriška scena. Poti do uspeha so bile utečene in določene, kar je Kenny Rogers dobro razumel. Ko je na primer Dolly Parton pokazala interes, da bi njeno skladbo I Will Always Love You zapel tudi Elvis Presley, je njegov menedžer zahteval prepis polovice avtorskih pravic na Presleyjevo ekipo.
Avtorske tantieme so pobirali ljudje iz ozadja in tako tudi nobeden od Rogersovih hitov (podobno kot nobeden od hitov Oliverja Dragojevića) ni bil njegovo avtorstvo. To velja tako za skladbe iz časov zasedbe New Christy Minstrels kot First Edition, h katerim je Rogers prestopil kasneje in z njimi posnel (danes) tudi pri nas zmerno znano skladbo Ruby, Don't Take Your Love to Town. Podobno velja tudi za njegovo solo obdobje. Lucille iz leta 1977, za katero je prejel prvega izvajalskega grammyja, sta napisala H. Bynum in R. Bowling, večini neznana avtorja. Podobno velja za skladbo Gambler iz leta 1980, ki jo je napisal Don Schlitz, medtem ko je Lady, ki se je istega leta znašla na isti plošči kot napev Gambler, avtorstvo Lionela Ritchieja.
Z Ritchiejem si je Rogers delil istega menedžerja Kena Kragena, ki je bil tudi menedžer First Edition, poleg tega pa je bil bistveno zaslužen za organiziranje snemanja singla We are the World. Avtorja slednjega sta bila M. Jackson in L. Ritchie, skladba pa je bila posneta v Rogersovem studiu Lion Share. Tega je ustanovil leta 1981 in je dolgo veljal za enega najprestižnejših studiev na svetu, v katerem so snemali velikani kot Clapton, Rod Stewart in podobni.
Deklarirani country pevec
Rogersa so ob hrapavem baladerskem glasu, country plečatosti, odpetih srajcah do tretjega gumba in petih porokah krasili smisel za posel, upoštevanje razmer in sodelovanje. Je prvak duetov. Že pred sodelovanjem z Dolly Parton je konec 70. let skladbo Every Time Two Fools Collide oplemenitil z glasom Dottie West, ameriške country pevke iz generacije Patsy Cline. Leta 1980 je v skladbi Don't Fall in Love with a Dreamer recept ponovil s Kim Carnes, ki je svoj glavni hit Bette Davis Eyes resda posnela kako leto kasneje, pred duetom s Partonovo, je pa istega leta kot Island in the Stream na drugi plošči izšla še We've Got Tonight, skladba Boba Segerja, odpeta v duetu s Škotinjo Sheeno Easton.
Kot je ob neki priložnosti povedal Rogers, preseganje žanrskih meja country izročila ni bila njegova namera, temveč realnost: »Nisem mogel biti Johnny Cash ali Waylon Jennings, vseeno pa bi rad, da se me jemlje kot country pevca.«
