Zmrazilo me je, ko se mi je ob tem vsilila primerjava z ljudmi, ki (tudi) pravkar vodijo in upravljajo to državo. Kako je mogoče, da nam ob toliko pametnih in osebnostno razsodnih ljudeh, ki jih premoremo, državo upravljajo diletanti, zelenci in stremuhi, ki so jih naplavile strankokracije in jih je izvolilo le po nekaj sto volilk in volilcev? Teologi naj bi zmogli usmerjati gradnjo cest, tirov in predorov, obramboslovci nam razpredajo o zdravstvu, agronomi se slikajo ob vsaki prispeli zaščitni maski, iz blagodejne pozabe vlečemo na plan ostarele ministre in njihove pribočnike, strankarski jurišniki postajajo državni sekretarji, notranje zadeve usmerja gradbenik, ki vodi tiskovne konference brez tiska in medijev, za krizno trobilo je imenovan človek, ki je postal karikatura nekdanjega samega sebe…
Neizpodbitna resnica je, da tovrstni ljudje živijo med nami. Težje razumem tiste, ki jih volijo. Demokratične družbe jim to pravico sicer povsod priznavajo, a budno pazijo, da se ja ne bi dokopali oblasti.
Pri nas pa se je zgodilo prav to: zaradi osebnih interesov in kruhoborstva sta jim oblast prispletkarila DeSUS in SMC, ki so ju volilci izvolili za neke druge politične usmeritve. Trdno sem prepričan, da to, kar se dogaja pri nas, ni prevladujoče stanje duha na Slovenskem. To se bo slej ko prej izkazalo. Kako ne velja obupati, nam je s svojim znanjem, s kleno in pogumno besedo v pogovoru z Mišo Molk na nacionalni televiziji nakazala tudi navdušujoča Tea Jarc iz Sindikata Mladi plus. Upanje sveta so svobodomiselne Tee, ne povzpetniki in stremuhi, ki jih porajajo strankokracije. Budno moramo paziti, da ne bodo v senci koronavirusa ob imenovanju novih organov RTV Slovenija Tei podobna razmišljanja umaknili s programov javne RTV.
Josip Meden, Ljubljana
