Bilo je hrupno. Za naša ušesa prehrupno. Glasba, ki smo jo morali poslušati kot sopotniki v vozilu sodelavca, je bila nasprotje tistega, česar smo vajeni. Namesto našega repertoarja Ceca, Robbie Williams in Mozart je iz zvočnikov donela težkometalna glasba. »Nisem vedel, da ti je pri srcu,« smo pripomnili. Odgovoril nam je: »Pa saj to so Pantera, pa ja ne boš rekel, da jih ne poznaš!?« Seveda jih nismo poznali. Nato pa se nam je posvetilo…
Za klik v glavi je bil namreč odgovoren štirikolesnik, ki se je našel v naslovni vlogi tokratne zgodbe in je imel enako ime kot skupina – pantera. De tomaso pantera. Italijanski športnik, ki pa imena vendarle ni dobil po skupini, temveč po živali – panterju. S črno mačko pa sta ga družili predvsem privlačna zunanja oblika in njegova okretnost, zato ne čudi, da je postal najbolje prodajan avtomobil te znamke, ki je med letoma 1971 in 1992 zapeljal 7260 zemljanov.
Sedeže so takoj zamenjali
Pod obliko relativno majhnega avta z dolžino 4,01 metra, ki je nastal kot plod sodelovanja med De Tomasom in Fordom (iskali so zamenjavo za shelby cobro in avto, ki bi bil konkurent chevroletu corvette), se je podpisal onkraj Luže rojeni Tom Tjaarda, avto pa je bil prvič na ogled marca 1970 v Modeni, nekaj tednov pozneje pa še v New Yorku. Največ kritik je letelo na sedeže, ki so jih zamenjali s športnimi, prostora za glavo voznika pa je bilo dovolj zgolj v primeru, da ta ni bil košarkarskih mer (beri: meril več kot dva metra v višino). Za evropske razmere je bil dvovratni kupe s pogonom na zadnji kolesi nadpovprečno opremljen, premogel je tudi električno pomične šipe in klimatsko napravo. Prve pantere je poganjal 5,8-litrski Fordov osemvaljnik z močjo 335 konjev (246 kW), avto pa je bil relativno nezahteven za vožnjo. Pospešek do stotice je bil vsega 5,5 sekunde. Že od vsega začetka so proizvajali dve različici, eno za evropske in drugo za ameriške kupce. Za slednje jih je uvažal Ford, prodajal pa prek salonov znamke Lincoln Mercury. Že v prvem letu so jih kupcem predali 1007. Kakovost izdelave ni bila na ustrezni ravni, prav tako ne zaščita pred rjo. To se je popravilo, ko se je Ford bolj aktivno vključil v proces izdelave. Sploh bolj luksuzna pantera L je z letom 1973 navdušila do te mere, da je postala uvoženi avto leta in premagala celo modele Ferrarija, Maseratija, Lamborghinija in Porscheja. Veselje je trajalo do leta 1975, ko se je Ford odločil, da preneha uvažati pantero; do tedaj so jih prodali 5500. Majhne količine so bile kljub temu prek sivih uvoznikov Američanom na voljo tudi v 80. letih. Prodaja v evropskih državah pa je nemoteno potekala naprej vse do leta 1992, ko je oblikovno nekoliko spremenjeno pantero (za oblikovni zapis je poskrbel sloviti Marcello Gandini) zamenjala guara.
»Zabavna za vožnjo,« je bila najpogostejša opazka lastnikov, šlo pa je za cenejšo alternativo ferrarija dino in lamborghinija miure, saj je bila naprodaj za 7000 ameriških dolarjev. Mimogrede, danes lahko lastnik zanjo iztrži 85.000 zelencev. »Je sodobno čudo sveta,« so leta 1971 zapisali v reviji Car and Driver, pri Autocar pa so pohvalili maksimalno hitrost 255 kilometrov na uro in dejstvo, da jo je avto dosegel pri vsega 6050 vrtljajih. »Raje kupim pantero, ki ima 100.000 prevoženih kilometrov, kot pa tisto, ki jih je prevozila zgolj 5000, a je bila v garaži zapuščena 35 let,« je dejal Gerry Romack, predsednik kluba lastnikov panter v ZDA. Nemalo jih je imelo namreč zaradi premalo prevoženih kilometrov težave z zarjavelimi zobniki. Tudi sicer je bila korozija velika težava tistega časa, popravilo pa ni bilo poceni. Mnoge pantere so imele že takoj, ko so zapustile tekoči trak, izpostavljeno jeklo, težave pa so se pokazale že, ko so zapeljale v prodajni salon.
Odštela sta dva milijona
Najbolj znan lastnik pantere je bil sloviti Elvis Presley, ki je za rabljeno in rumeno obarvano pantero letnik 1974 in s serijsko številko 1954 odštel 2500 dolarjev. Zgodba pravi, da mu najprej ni hotela vžgati, zato je vanjo ustrelil nekaj nabojev iz pištole, ki jo je vedno nosil s seboj. En naboj je zadel volanski obroč, drugi pnevmatiko, tretji je naredil luknjo v voznikovih vratih, kar pa so kasneje popravili in ni več vidno. Pantero je prodal leta 1976, leto pred svojo smrtjo. Da je naprodaj, sta opazila tudi Margie in Robert Petersen, zbiralca avtomobilov nekdanjih slovitih lastnikov, in za Elvisovo pantero odštela okrogla dva milijona, avto pa je danes na ogled v njunem muzeju.
