Tudi sodeč po tej zgodbi je tisti, ki ponuja stave, v prednosti. Odstotek zgrešenih stav se zdi zagotovljen, kar pa obenem pomeni, da je za stavniški posel velikega pomena, da je igralcev čim več. Zdaj jih zmanjkuje. Nimajo česa ponuditi. Ob hongkonškem nogometnem pokalu so ta konec tedna na voljo še avstralska, beloruska, palestinska, brazilska, burundijska, angolska, malavijska in nikaragovska nogometna liga. Potem je na voljo še beloruski rokomet, ruska odbojka, avstralski ragbi, kanček boksa in ukrajinski profesionalni turnir v namiznem tenisu. Slednji je zanimiv primer. V Jugoslaviji so bili namiznoteniški igralci zvezde. Šurbek, Stipančić, Karakašević in drugi so bili vsaj tako znana imena, kot so v Sloveniji danes smučarski skakalci. Navijalo se je za njih, prek tega pa si spoznal še koga drugega. Njihove nasprotnike. Imena slavnih švedskih igralcev, kot sta Stellan Bengtsson ali Jan-Ove Waldner, pri starejših ljubiteljih športa še niso pozabljena. Bila so del občega vedenja. Danes ni tako. Redkokdo ve za dandanašnje svetovne namiznoteniške prvake.
No, dejstvo, da starejši premoremo navijaško izkušnjo z namiznim tenisom, namiguje, da gre za šport virusne prihodnosti. Lahko se igra celo na vesoljski ladji. Na drugem planetu. V ne prevelikem prostoru, ki ne potrebuje gledalcev ob strani, in v optimalno sterilnih pogojih. Z neposrednim prenosom. TT Mars 2041. Seveda ni nujna vesoljska ladja. Lahko v podobnih okoliščinah na tleh. Koronakriza torej kaže še nekaj. Da je v zadnjih letih nekaj vodilnih svetovnih športov z nogometom na čelu tako izrazito prevladalo, da panoge, ki so nekoč celo bile atraktivne, danes niso več. In nimam namiznoteniškega namiga.
