Nič ni narobe, vse je v najlepšem redu

Fizik, matematik, okoljski znanstvenik itd. Safa Motesharrei z univerze v Marylandu se v svojih odmevnih znanstvenih člankih trudi vgraditi sistem današnjega homo sapiensa v model planeta Zemlje (sistem HANDY, Human And Nature DYnamics), pa se mu to na dolgi rok, če upošteva trenutne razmere in trende, ne izide. Dolgi rok tu predstavlja 100 do 200 let. To pomeni, da je za pravnuke najboljših dijakov, ki so obiskali tekmo v Miamiju, in seveda vseh preostalih mladih, kot tudi na splošno današnje najstniške mladine, z izjemo tistih, ki bodo pripadali zgornjemu odstotku, lahko vprašamo, od česa bodo proti koncu svojega življenja živeli in kje. Tu pa tam na planetu bodo še kakšne utrdbe, v katerih bodo od zalog še lahko životarili duhovno prazno življenje tisti, ki jim je pravočasno uspelo prigrabiti si največ. To je ta današnji zgornji odstotek. Alfe in bete iz našega krasnega novega sveta. Game, delte in ipsiloni, običajni ljudje (commoners), zadnje stotine milijonov, se bodo zunaj utrdb nagonsko borile za preživetje. Čez okoli 100 let. Čez 200 let bodo pošle zaloge še elitam in nikogar ne bo, ki bo skrbel za njih. Konec bi se lahko zgodil na dva načina: če bomo presegli maksimalno kapaciteto Zemlje, za nami ne bo razen bakterij ostalo nič. Če je ne bomo presegli, si bo narava po nekaj stoletjih opomogla. Brez homo sapiensa. Mogoče je taka usoda vseh civilizacij v vesolju in si tako lahko razložimo Fermijev paradoks, to je neznosno tišino na radijskih valovih iz vesolja, ko bi galaksije, v skladu z Drakovo enačbo, morale pokati po šivih od inteligence civilizacij. No, mali Fermijev paradoks se je zgodil že pred stoletji, ko s prvimi daljnogledi nismo opazili dimnih signalov na Luni in smo sklepali, da tam pač ni življenja, in zgodba se zdaj ponavlja z radijskimi valovi. Vendar je možna tudi tretja, mehka pot z ohranitvijo naše vrste in narave, če bi se ta trenutek odločili živeti brez gospodarske rasti in brez današnjih elit – to je z ublažitvijo vedno večjih socialnih razlik

Razlaga razpada sistema Človek–Narava s sistemom HANDY je preprosta. Marsikdo je že videl sliko, na kateri dve krivulji valovita druga za drugo: ena opisuje populacijo plenilca lisice ali pa risa, druga opisuje populacijo plena, recimo zajca. Veliko zajcev spodbudi populacijo lisic k širitvi, vendar nato veliko lisic poje veliko zajcev, njihovo število začne upadati in posledično začne upadati tudi število lisic. Ko je lisic malo, se zajci začno spet obilneje množiti in trend se obrne in celotna, okoli 10 let trajajoča zgodba se skozi zgodovino neprestano ponavlja. Homo sapiens je daleč največji plenilec v zgodovini planeta. Plen je planet Zemlja. A zgodba s človekom je nekoliko bolj kompleksna, ker plenilca Človeka tvorita dve vrsti: elite (alfe in bete) in običajni ljudje. Ta pojav vzponov in padcev je bil pri človeku najprej omejen na posamične civilizacije. Do zdaj je na planetu vzcvetelo in propadlo že na desetine civilizacij. Minojska civilizacija (2700–1100 pr. n. št.), micenska (1600–1100 pr. n. št.), civilizacije v Mezopotamiji (Sumerci, Akadijci, Asirci, Babilonski imperij itd., 3100–539 pr. n. št.), stari Egipt (tudi tu je več vzponov in padcev), civilizacije v Anatoliji, ob reki Ind, starogrška, rimska, civilizacija Han, analogna rimski, in še druge na Kitajskem…, vse te civilizacije so propadle. Bolj ko so bile napredne na svojem vrhuncu, globlje so padle ob svojem propadu. Požari, suše, poplave, vulkani, potresi, vojne, lakota itd. niso bili vzrok propada teh civilizacij, nasprotno, taki dogodki so jih okrepili, na ruševinah so zrasle nove, od porušenih še bolj impozantne zgradbe… Skupna vsem tem propadom sta bila dva dejavnika, ugotavlja Jared Diamond (v slovenščino ima prevedenih kar nekaj knjig), ki ga v svojih člankih citira tudi Safa Motesharrei: ekološki propad in socialna stratifikacija – razslojevanje. Šolski primer prvega vzroka je Velikonočni otok, majhen kos zemlje sredi Pacifika, kjer so posekali vsa drevesa, ki so jih potrebovali za transport kamnitih blokov. Ekonomsko razslojevanje ni bilo nikoli pogodu nobeni civilizaciji, uničuje jih kot po tekočem traku. Nobeni civilizaciji se mu ni uspelo izogniti. Tudi na Velikonočnem otoku je bilo prisotno. Hkrati je znano, do so zmerne socialne razlike značilnost uspešnih držav, otočkov civilizacij v današnjem globalnem svetu, z zadovoljnimi prebivalci, kot opisujeta Wilkinson in Pickett v knjigi Velika ideja. Ekološka iztrošenost vode, zemlje in zraka, onesnaženje s sto in sto strupi, CO2, metan na eni strani in socialne razlike, ko ima danes osem najbogatejših ljudi toliko premoženja kot revnejša polovica prebivalstva, na drugi strani, obetajo skorajšnji konec plenilca. Civilizacija je v zatonu. Prejšnje civilizacije so vzniknile in poniknile. Ko se je nekje sesula ena civilizacija, se je drugje zgradila druga civilizacija. Rimski imperij je imel v zadnjem stoletju svojega obstoja vsak drugi dan praznik in zabave. Podobno ima današnja globalna civilizacija – to je ena sama civilizacija, potomka vseh dosedanjih civilizacij – vsak dan zabavo in obrede v nakupovalnih svetiščih. Ko bo ta poniknila, se bo zgradila nova … kje? Kdo jo bo sestavil?

Kljub tem neprijetnim dejstvom, ki tako nedvoumno nakazujejo naš skorajšnji konec, naše življenje nemoteno teče dalje. Kot da ni nič narobe in je vse v najlepšem redu. Večajo se socialne razlike. V to spadata tudi aktualna privatizacija šolstva in zdravstva. Anksiozno stanje populacije narašča, ker se nekje globoko v sebi vendarle zavedamo, da veja, na kateri sedimo, glasno poka, mi pa jo vedno bolj zavzeto žagamo še naprej. To z znaki za dolarsko valuto v očeh vestno izkorišča zdravstvena industrija s svojimi neučinkovitimi, a dobičkonosnimi ukrepi, pripomočki, predvsem pa z nedelujočimi in nepotrebnimi zdravili, o čemer sem na teh straneh že večkrat pisal. CO2, ah, ta CO2, proizvajamo ne samo z nepotrebnimi leti, ampak tudi s čezmernim trošenjem. Kot da je vse v najlepšem redu. Vendar ni samo bliskovit porast CO2 – za tretjino v zadnjem stoletju – skrb vzbujajoč, treba si je ogledati še metan. V zadnjih 800.000 letih je nihal med 400 in 700 ppb (enota za število delcev na milijardo delcev), zdaj pa se je v enem koraku dvignil na 1900 ppb. Metan je toplogredni plin s 104-krat močnejšim potencialom kot CO2, a k sreči s 14-krat krajšo življenjsko dobo v atmosferi. Zato pa se, tudi če ta trenutek popolnoma ustavimo produkcijo CO2, delež tega dolgoživega plina v atmosferi še desetletja ne bo zmanjšal. Porast deleža teh plinov v zadnjih dekadah je tako hiter, da je za atmosfero to šok. Točka, s katere ni vrnitve, je pravzaprav že presežena. Že smo vstopili v območje kaosa, v katerem je novica o gospodarski rasti irelevanten podatek. Vprašamo se lahko samo to, koliko časa bomo potrebovali, da bomo to dojeli in da bodo mediji nehali opevati dogodke, ki trenutno koristijo zgolj eliti.

Elite se tudi nekako zavedajo, da bodo preživele, zato niso v skrbeh in živijo z ogljičnim odtisom, ki ni primerljiv z ničemer. Ne zavedajo pa se, da bodo živele le še dve ali tri generacije za običajnimi ljudmi. Kdo pa bo takrat skrbel za njihov obstoj? Kdo jim bo proizvajal življenjsko potrebne dobrine? Kdo bo ustvarjal umetnost? Prirastek prebivalstva se že od leta 1968 zmanjšuje, takrat je bil 2,3-odstoten, danes je 1,2-odstoten. V nekaterih državah je že negativen. Največji je v Afriki. Prebivalstvo bo v približno eni ali dveh generacijah naraslo do okoli 11 milijard, nato pa sledi padec. Strmina padca bo določena z današnjim načinom življenja.

Na tej črni sliki je obisk košarkarske tekme, patriotizem gor ali dol, grotesken, kot je na splošno grotesken tudi naš način življenja. Najboljše srednješolce zaslepimo z bliščem razkošja zgornjega razreda in jih pošljemo na tekmo v Miami ter jim s tem otopimo čutila in ustavimo kritično razmišljanje. Dva tisoč Slovencev se je odpravilo na ogled te tekme. To je za pet natrpanih jumbo jetov. Kot da bi se 2000 ljudi posamično, vsak s svojim avtom, odpeljalo čez lužo in nazaj, taka je poraba bencina pri vožnji z letalom – 16.500 km/osebo čiste zračne linije, brez ovinkov. Okrogli kubični meter goriva na osebo. Za ogled košarkarske tekme. Kocka s stranico 13 metrov, polna kerozina, za vse udeležence. Je to sporočilo, ki ga želimo predati mlajšim? Živite lahko razkošno in brezskrbno trošite?

Namesto da bi jih ozavestili in poslali pred parlament, kjer bi vsak dan v duhu Grete Thunberg v en glas vpili: »Kako si drznete?« Ob tej osvetlitvi postane naš strah pred covid-19 otročji, smešen in pomilovanja vreden.