Uvedba pouka na daljavo pri družinah povzroča najrazličnejše zadrege in stiske. Ena najbolj očitnih je gotovo nenadna potreba po večjem številu računalnikov v gospodinjstvu. Predsednik Zveze aktivov staršev Slovenije Anton Meden je zadrego ponazoril z naslednjim primerom: »Imamo družino s tremi otroki, ki imajo vsak svoje domače delo. Od njih se pričakuje celo, da ga na spletu opravijo že dopoldne. Oba starša sta medtem na delu od doma. Najbrž bomo težko našli gospodinjstvo, ki ima doma pet računalnikov.«
Podatki, ki so jih zbrali na Pedagoškem inštitutu, kažejo tudi, da številne slovenske družine sploh nimajo ne dostopa do spleta ne računalnika. Z mednarodno raziskavo bralne pismenosti PIRS, ki so jo izvajali leta 2016, so ugotovili, da približno sedem odstotkov četrtošolcev doma ni imelo računalnika ali tablice, skoraj deset odstotkov četrtošolcev pa je poročalo, da doma nimajo internetne povezave. Z analizami so potrdili tudi, da učenci, ki doma nimajo internetne povezave, dosegajo slabše rezultate pri računalniški in informacijski pismenosti kot tudi pri bralni pismenosti, na papirju in na računalniku.
Eva Klemenčič s Pedagoškega inštituta opozarja, da šolanje na daljavo lahko poglobi že izražene neenakosti med učenci, zlasti v primeru, če šole za učence, ki iz različnih razlogov težje dostopajo do znanja, ne bodo poskrbele, na primer z zagotavljanjem računalnikov in druge opreme, ki jo potrebujejo za izobraževanje na daljavo.
Zagotovitev računalnika ni dovolj
Naše poizvedovanje na terenu je pokazalo, da šole te težave rešujejo različno. Ravnatelj OŠ Spodnja Šiška Franci Hočevar nam je povedal, da so takoj po napovedi šolanja na daljavo na šoli začeli preverjati, ali imajo njihovi učenci doma zagotovljen dostop do spleta in računalnika, ali njihovi starši uporabljajo elektronsko pošto in podobno. V dveh primerih so ugotovili, da družine nimajo niti računalnika niti elektronske pošte. Hočevar je poudaril, da bodo za družine poskrbeli, o konkretnih rešitvah pa se še dogovarjajo. »Ena možnost je, da jim bomo pomagali pri vzpostavitvi elektronske pošte. Ponudili smo jim tudi možnost izposoje šolskih prenosnikov. O tem se pogovarjamo tudi s tistimi družinami, ki imajo več otrok,« je dejal.
Eva Klemenčič ob tem opozarja, da zgolj zagotovitev računalnika ne zadošča. »Učencem je treba zagotoviti tudi internetno povezavo. V skrajnem primeru je mogoče delo organizirati tako, da jim učitelj pošlje delovne liste. A s tem seveda povečujemo neenakost,« je poudarila.
Za možnost, da dijakom, ki nimajo dostopa do računalnika, zagotovijo gradivo v fizični obliki, so se odločili na Srednji poklicni in strokovni šoli Bežigrad. »V primerih, ko druge možnosti ne bo, bomo dijakom gradiva pošiljali v pisni obliki po pošti. Priložili bomo tudi kuverto in znamko, da nam lahko vrnejo pismo z morebitnimi vprašanji,« nam je povedala ravnateljica Fani Al Mansour.
Starši naj spodbujajo in usmerjajo
Učitelji so po njenih besedah na voljo tudi za individualno pomoč učencem. A povpraševanja po dodatni razlagi za zdaj ni veliko. Čeprav ravnatelji in učitelji, s katerimi smo govorili, zagotavljajo, da so učencem na voljo za pomoč pri učenju, bodisi po telefonu bodisi po elektronski pošti ali celo videokonferenci, pa imajo nekateri starši drugačne izkušnje. Novo vlogo zasilnih pedagogov doživljajo kot zelo obremenjujočo. Nekateri so prepričani, da nalogi niso kos, s strani šole pa ne dobijo zadostne pomoči, pravijo.
Eva Klemenčič ob tem priznava, da v trenutni situacije druge rešitve, kot da starši pomagajo učencem, ne vidi. Vendar ob tem opozarja, da od staršev nikakor ne smemo pričakovati obsežne strokovne pomoči pri sami vsebini pouka. To še vedno ostaja predvsem naloga šole. »Z vidika staršev je dovolj, da otrokom pomagajo pripraviti gradiva, jim odprejo stvari na spletu, z njimi predelajo navodila in jih usmerjajo,« je dejala Klemenčičeva. Vloga staršev starejših osnovnošolcev pa naj bo po njenih besedah predvsem spodbujanje otrok, da šolanje na daljavo vzamejo resno in delajo sproti.
