Pravijo, da se hudič skriva v podrobnostih. Danes bi temu dodali, da tudi v novem koronavirusu, očem nevidnem »sovražniku«, ki je življenja najprej opustošil v oddaljeni Kitajski, svojo pot pa neumorno nadaljuje po več kot sto državah sveta. Vključno
s Slovenijo, kjer je med ljudmi sprožil najrazličnejše občutke in odzive, o čemer smo se pogovarjali s prof. dr. Markom Poličem, upokojenim psihologom in zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani.
»Izredne razmere lahko sicer bistveno posežejo v življenje posameznika in skupnosti, vendar je z njimi povezano dogajanje hkrati tudi nadaljevanje predhodnih razmer. Kolikor je družba oziroma socialno okolje tako, da spodbuja solidarnost, spoštovanje drugih in odgovornost, se bo to nadaljevalo tudi v novih razmerah. In seveda obratno. Besede in dejanja sovraštva ter sebičnost v običajnem življenju se tu ne končajo. Izredne razmere nam samo nastavijo jasno ogledalo o tem, kakšni smo. In kot vedno, predvsem pomagajo zgledi, sploh zgledi tistih, ki imajo v javnosti večji vpliv, pa tudi tistih tu zraven nas, sosedov ali celo popolnih neznancev.«
Ali se odziv ljudi v obdobjih krize razlikuje, če imajo opraviti z »otipljivo« nevarnostjo ali »neotipljivo«, kot je trenutni koronavirus?»Vsekakor. Zato je bila tudi nedavna primerjava dveletnega skrivanja Ane Frank pred nacisti z bistveno krajšo socialno osamitvijo zaradi virusa vsaj neprimerna, če že ne cinična. Ne zaradi trajanja, ampak zaradi vrste grožnje. V Aninem primeru je bila grožnja očitna in namerna, nacisti so hoteli Jude uničiti in so jih pobijali. Virusi pa nimajo nobene namere, neizbirčno se lotijo vsakogar, ki pride z njimi v stik. Kadar je grožnja človeška, je žrtev 'znana', postavljena je kot tarča. Pri naravnih nesrečah – naj bo to potres ali pa epidemija – se pa žrtev pripeti, ni vnaprej izbrana in določena. Z ustreznim ravnanjem ima tudi veliko več možnosti, da se ji nič hudega ne pripeti. Čeprav je torej v primeru covida-19 grožnja neotipljiva, pa imamo – ob upoštevanju varnostnih napotkov – možnost nadzora in da se ji izognemo.«
Nevidni nasprotnik
Slovenija je imela izkušnjo desetdnevne vojne leta 1991. Je mogoča primerjava v odzivu?»Takrat je bil bolj znan nasprotnik, enako tudi naši motivi in cilji. Soočala sta se dva različna cilja in ljudje za njimi. Sedaj pa gre le za naš namen, da se izognemo žrtvam zaradi bolezni, ki se lahko neizbirčno loti kogar koli, seveda veliko bolj verjetno tistih, ki zaščitnih napotkov ne bodo upoštevali. Pa še to: s človeško grožnjo se lahko bolj neposredno spopadeš, nasprotnik je drug človek, pri boleznih pa je – razen pod mikroskopom, kar laiku ne pove veliko – nasprotnik neviden.«
Sprva se je o novem virusu med ljudmi širilo veliko nejevere, češ da gre za prenapihnjena opozorila, da novi virus ni hujši od gripe, da gre le za paniko medijev… Zakaj nejevera do stroke?»Dokler se neposredno ne soočimo z nevarnostjo, se pogosto niti ne zavedamo njene resnosti. Hkrati pa obenem radi ohranjamo običajni slog življenja, tudi potovanja, vzdržujemo podobo sebe kot 'pogumne' osebe ipd. Šele ko gotovost nevarnosti premaga negotovost, nas bo 'srečala pamet'. Težava nastaja tudi zato, ker je človeku danes na razpolago veliko različnih informacijskih virov. Nagnjeni smo k temu, da bolj upoštevamo tiste, ki so skladni z našimi željami in namerami, one druge pa zanemarimo.
Poleg tega napotki pogosto nasprotujejo vsakdanjim navadam (na primer rokovanje) in običajnemu vedenju, željam in nameram in če niso podprti z zgledi – in nekateri žal tudi s sankcijami –, jih ljudje ne upoštevajo. Morda sploh ne razmišljajo o tem, kaj bi morali storiti. Šele ko jih nevarnost dobesedno udari po glavi, pamet premaga nespamet in pozornost nepozornost. Pomembna je tudi splošna kultura dežele, koliko ljudje nasploh upoštevajo uradne napotke in tu so najbrž med Nemci, Italijani in Slovenci tudi razlike. O takšnih ali drugačnih tipih ljudi je težko govoriti, tudi zato, ker je človeško vedenje v veliki meri situacijsko pogojeno in ga določajo razmere. Zato bo od narave razmer in ukrepov odvisno, koliko in kako se jim bodo ljudje podrejali.«
Virus ne izbira
Kako v teh trenutkih na ljudi vplivajo nasprotujoče si izjave odgovornih?»Povečujejo negotovost, tudi strah in neustrezno vedenje. Najslabše pa je, kadar si odgovorni očitajo, kaj je kdo naredil narobe ali ni naredil. To še povečuje nezaupanje in posledično tudi neustrezno vedenje. Očitki tudi pri drugi strani vodijo v obrambno vedenje in namesto razprave o stvari imamo opravičila in protiočitke. Drugo je seveda analiza dogajanja po koncu izrednih razmer, ko je treba oceniti ustreznost ukrepanja in možnost izboljšav. A tudi tu je treba govoriti o stvari in razprave ne zvesti na medosebne obračune. Vsekakor pa epidemije za človeštvo niso nekaj novega, različni so samo agensi, pa bi zato nekateri osnovni protokoli ravnanja morali biti vnaprej pripravljeni ter sprotno prilagojeni novim spoznanjem in izkušnjam.«
Videvali smo, da so ljudje nakupovali ogromne zaloge dobrin. Kaj se dogaja v naših glavah, kar nas potiska v tovrstne nakupe?»To je lahko na videz koristen, a nerazumen odziv na negotove razmere. A bodimo natančni: ljudje bi tudi v običajnih razmerah morali imeti določeno zalogo trajnih živil, saj nikoli ne vemo, kdaj nas lahko doleti kakšna nesreča. Pretirano nakupovanje hrane, ki jo bo potem treba zavreči – spomnimo se zadnjih let Jugoslavije in pomanjkanja dobrin, ko so ljudje kupovali vse, kar so le utegnili dobiti, potem pa se jim je hrana kvarila – pa je nesmiselno. Protiukrep je pač ta, da so trgovine odprte in police dobro založene. Neposredna izkušnja je tista, ki bo pomirila strah pred pomanjkanjem.
Ločimo nakupovanje hrane zaradi prepričanja, da bi lahko prišlo do njenega pomanjkanja, od bojazni, da nam v primeru bolezni (karantena) nihče ne bo pomagal. Odgovor na prvo sem že omenil, odgovor na drugo leži v organiziranju oskrbe bolnih s hrano, da na primer telefonirate v trgovino in trgovec ob upoštevanju zaščitnih ukrepov dostavi potrebno. Seveda pa lahko pride do kompulzivnega nakupovanja potrebnega in nepotrebnega, kar pa je že posebno vprašanje, v katerem je epidemija samo povod in ne vzrok ravnanja.«
Za veliko ljudi je (bil) trd oreh poziv, ki omejuje druženje. Zakaj, ko pa imamo pozitivne dokaze iz tujine?»Načeloma ljudje vedo, naj se ne družijo, ampak velikokrat to razumejo, da to velja za neznance, tujce – prodajalce v trgovini, mimoidočega, brezdomca, ki prosi za kovanec, in podobno –, ne pripisujemo pa tega svojim bližnjim, dobrim prijateljem, češ, saj se poznamo in so zdravi. Nekako si poskušamo svet urediti na način: 'oni' tam so nevarni, 'ti' pa niso. Niti ne pomislimo na to, da bolezen lahko prizadene kogar koli, je neizbirčna in virusi nimajo namena izbirati nas, ampak ko pridemo v stik, se okužba pač zgodi.«
