Po dolgih letih priprav nominacije izbora Plečnikovih del za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine je slovenska vlada januarja 2020 mednarodni organizaciji uradno podala predlog. Nominacija z naslovom Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika zajema šest območij »Plečnikove Ljubljane«. Kot zahteva Unescov protokol, za vsa nominirana območja njihovi lastniki (Mestna občina Ljubljana, Republika Slovenija in RKC) pripravljajo akcijske načrte za razvoj, financiranje in vzdrževanje.

Žal stadiona za Bežigradom, sicer enega od ključnih elementov Plečnikovega koncepta mesta Ljubljane kot novodobnih Aten, med nominiranimi deli ni, čeprav bi zaradi svojih arhitekturnih in umetniških vrednot v izbor sodil. Glede na razlago ministrstva za kulturo novembra 2014 Plečnikov stadion v izbor za vpis na Unescov seznam ni bil uvrščen zato, ker njegovo stanje ohranjenosti in nejasna prihodnost ne bi zadostila visokim kriterijem mednarodne organizacije in bi bila zato ogrožena celotna nominacija. Poudarili pa so, da bi bilo mogoče stadion kasneje uvrstiti v nominacijo, če bo ustrezno obnovljen (skladno z mednarodno doktrino varovanja kulturnih spomenikov – op. p.).

Uspešen vpis Brezčasne humanistične arhitekture Jožeta Plečnika na Unescov seznam bi bil pomemben dosežek in veliko priznanje za celotno Slovenijo. Nerazumna neomajna podpora Mestne občine Ljubljana projektu Bežigrajski športni park (BŠP), ki predvideva izvedbo velikega komercialnega projekta na območju Plečnikovega stadiona, in neaktivnost pristojnih ustanov pri zavzemanju za z mednarodno doktrino varovanja kulturnih spomenikov skladno prenovo spomenika, ki sicer ni predmet nominacije (pa bi ustrezno vzdrževan in upravljan lahko bil), bosta možnosti za uspeh slovenskih prizadevanj pri svetovni organizaciji lahko precej poslabšali.

Sočasno z vladno nominacijo izbora Plečnikovih del za vpis na Unescov seznam je Zavod za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) ponovno izdal pozitivno mnenje k projektu BŠP, predvidenemu za gradnjo na lokaciji Plečnikovega stadiona in v njegovem vplivnem območju. In to kljub temu, da je Strokovni svet istega zavoda projekt BŠP ocenil kot neprimerno podlago za prenovo spomenika državnega pomena. In tudi kljub temu, da velik del slovenske in mednarodne strokovne javnosti (posamezniki in ustanove s področja umetnostne zgodovine, arhitekture, spomeniško-varstvene stroke in urejanja prostora), pa tudi civilna javnost že več let opozarjajo, da projekt BŠP, ki se dosledno naslavlja kot projekt za prenovo Plečnikovega stadiona, v resnici pomeni programsko in prostorsko preobsežen komercialni projekt, ki ni skladen niti s slovenskimi niti z mednarodnimi predpisi.

1

Kot neskladnega z varstvenim režimom spomenika ga je ocenil tudi državni pravobranilec. Nepristranska strokovna komisija mednarodne organizacije Europa Nostra, ki je decembra 2019 Plečnikov stadion uvrstila v ožji izbor 14 najbolj ogroženih objektov za njen program 7 Most Endangered 2020, je v izvedbi projekta BŠP prepoznala grožnjo za ohranitev spomenika.

Trditve ZVKDS, s katerimi zagovarjajo izdajo pozitivnega mnenja k projektu BŠP – za katerega so sicer javno izjavili, da »ni idealen, je pa edini realen«, hkrati pa poudarjajo, da je projekt BŠP sploh edini predlog, ki so ga prejeli v obravnavo za prenovo Plečnikovega stadiona, in da je zato njegova realizacija edina možnost za rešitev spomenika – so primer neverjetnega sprenevedanja. K nastali situaciji so največ prispevali prav sami, ko so neprimernemu projektu z izdajo nezakonitega spomeniško-varstvenega soglasja prižgali zeleno luč. Dejstvo je, da če bi ZVKDS že od prvih osnutkov za gradnjo BŠP na lokaciji Plečnikovega stadiona dosledno ščitil javni interes in izpolnil svojo dolžnost varovanja kulturnega spomenika, k projektu BŠP spomeniško-varstvenega soglasja ne bi izdal. Tako bi družba BŠP dobila jasno sporočilo, da na kulturnem spomeniku načrtovane komercialne gradnje ne more izvesti, in bi od predvidenega projekta odstopila. S tem bi se odprle možnosti za pripravo alternativnih rešitev za dejansko prenovo Plečnikovega stadiona, ki bi lahko bile že davno realizirane.

Celovita obnova stadiona v njegovi avtentični obliki, ki bi pomenila le nujne intervencije na spomeniku, brez novih urbanističnih, prostorskih in negativnih okoljskih vplivov, bi bila v duhu trajnostnega razvoja mesta. Stadion bi lahko hitro spet postal dostopen javnosti kot športni park za rekreacijo na prostem in kot turistična kulturna znamenitost. Meščani bi dobili nazaj zelene športno-rekreativne javne površine v edinstvenem kulturnem arhitekturnem ambientu enega najpomembnejših arhitektov 20. stoletja v srednji Evropi, Jožeta Plečnika. Kot ponos mesta in države (kar je bil tudi v času njegove izgradnje) bi bil spet umeščen med nacionalne znamenitosti in na zemljevid Plečnikove Ljubljane, lahko pa bi bil celo del nominacije za vpis na Unescov seznam.

Vendar se v Sloveniji žal srečujemo z absurdno situacijo. Po eni strani priznavamo izjemen kulturni in družbeni pomen Plečnikovih del in si prizadevamo za vpis pretežnega dela Plečnikove Ljubljane na najbolj eminentno listo kulturnih spomenikov svetovnega pomena. Po drugi strani pa ZVKDS, ki je primarno odgovoren za varovanje kulturne dediščine, izda pozitivno mnenje k projektu, ki spomenik zreducira na likovno dekoracijo megalomanske komercialne gradnje. Gre za primer hude dvoličnosti: pred svetom bi se postavljali s Plečnikovimi ureditvami, ko pa gre za močne interese kapitala, je mogoče dopustiti tako »prenovo« enega temeljnih del Plečnikove Ljubljane, da sploh ne bi več izpolnjevalo kriterijev za status spomenika. Plečnikov stadion, odprt javni športno-rekreativni park, bi izgubili, dobili pa bi Športni park Bežigrad s komercialnimi vsebinami, v sklopu katerega je (kot izravnalni ukrep?) predviden celo Plečnikov muzej! In to s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije!

Kot v vseh razvitih in demokratičnih državah tudi v Sloveniji na kulturnih spomenikih ni dopustno graditi. Za vsak razglašen spomenik imamo predpisan natančno razdelan varstveni režim, ki je obvezujoč za vsakega investitorja. Sprejete zakone in predpise pa je treba spoštovati in jih, brez izjem, izvajati. Dosledno spoštovanje zakonodaje na kulturno-varstvenem področju omogoča varovanje in ohranjanje našega skupnega narodnega bogastva tako za sedanjo generacijo kot za naše zanamce. Nacionalna kulturna dediščina je nenadomestljiva in zato izredno dragocena. Ohranimo jo!

KAJA LIPNIK VEHOVAR, arhitektka, študentka doktorskega programa Študiji kulturne dediščine, UNG

1

Beneška listina (iz leta 1964), temeljna mednarodna listina s področja varovanja spomenikov in spomeniških območij, sicer dovoljuje prilagoditve, ki jih prinašajo razvoj in nove spremenjene dejavnosti, a z mnogimi omejitvami. Lega spomenika ali videz objekta morata ostati nespremenjena, spomeniku je treba zagotoviti tudi ohranitev primernega okolja. Vsakršne nove gradnje, rušenja ali prezidave, ki bi spremenili razmerja gmot in barv v neposredni okolici spomenika, so prepovedani. Nedopustni so vsi posegi, ki bi prizadeli tradicionalno postavitev spomenika v prostor in uravnoteženje njegove kompozicije ter njegovega razmerja z okolico.