Zato pravijo, da do nove vlade ni bilo tako lahko priti, saj so se morali nekateri poslanci močno žrtvovati zanjo. Pri tem žrtvovanju jim je pomagalo udobje poslanskih stolčkov (beri: plač in ostalih privilegijev). Tehtnico odločitve je nagnila kopica razlogov, kaj vse morajo še postoriti za koristi državljank in državljanov ter kaj vse bomo zamudili, če ne bodo oni ostali v parlamentu. Izpostavljali so nujnost sprejema volilne zakonodaje, krajšanje čakalnih vrst v zdravstvu in spremembe na področju dodatnega zdravstvenega zavarovanja, višjo konkurenčnost zdravstva in šolstva (beri: privatizacijo), možnosti stanovanj za mlade, sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi in o demografskem skladu (ali smo že pozabili, da je bil za pomoč pokojninski blagajni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja z 10 odstotki privatizacijskih sredstev ustanovljen Kapitalski sklad, a so denarci izpuhteli) ter še in še težkih odločitev in obremenitev zanje.
Postavlja pa se vprašanje, kaj so počeli do zdaj. Ob tem se ne zavedajo, ali pa jim je povsem vseeno za njihovo sprenevedanje, da je rezultat njihovega sedanjega dela skromen ali ničen in da s tako skrbjo za vlado kažejo le hlastanje za lastnimi koristmi, svojo dvoličnost, nenačelnost in svoj napuh.
Poleg zadolžitev, ki si jih zastavljajo sami, me zanima, kaj bo vlada storila za preprečitev širjenja sovraštva, nacističnih in fašistoidnih teženj nekaterih znotraj naše družbe. Prav tako me zanima, kaj bo storila vlada za zaustavitev vse aktivnejšega teptanja vrednot narodnoosvobodilne borbe in povzdigovanja domobranstva, čemur so tudi dosedanje vlade posvetile bore malo pozornosti. Svoj odnos do spoštovanja pomena narodnoosvobodilne borbe, ki se ji je včasih klanjal tudi sedanji predsednik vlade, so sedanji poslanci, tudi tisti, ki se trkajo po prsih, kako jo spoštujejo, nazorno pokazali ob predlogu, da bi državni zbor ob razsodbi vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo obsodbo Leona Rupnika ter ga s tem praktično rehabilitiralo, razpravljal o tem, »kaj je fašizem in kaj nacizem ter da je NOB eden od temeljev naše samostojnosti«. Ta predlog je podprlo 13 poslancev, zavrnilo pa 70.
Predloga za takšno obravnavo ne razumem kot poskus politične prevlade zakonodajne veje oblasti nad sodno, niti ne kot oživljanje ideoloških tem, a nujno je upoštevati zgodovinska dejstva o tem, kdo je bil na strani nacizma in fašizma in kdo se je boril proti tej »kugi« prejšnjega stoletja. Poudariti velja, da se v zadnjem času vse bolj poveličuje sodelavce z okupatorjem, zatorej ni dovolj, da se voditelji nekaterih političnih strank in drugi politiki kažejo ter nastavljajo televizijskim kameram na raznih partizanskih proslavah. Potrebujemo resna stališča in ukrepe za preprečevanje nacističnih in fašistoidnih teženj ter veliko večje spoštovanje naše polpretekle zgodovine s poudarkom na pomenu NOB in njenih posebnostih, kot so partizanska saniteta, centralna tehnika, pa do ustroja odporniškega gibanja znotraj okupirane Ljubljane ter vseslovenskih terenskih organizacij odpora proti nacizmu, fašizmu in domačim izdajalcem.
Ne gre prezreti in pozabiti niti dosežkov tako zaničevanega prejšnjega sistema pri izgradnji po drugi svetovni vojni. Zgrajena so bila uspešna in po svetu znana podjetja, zgradili so luko, letališče, letalsko družbo, Splošno plovbo in vse drugo, kar pa so vrli politiki in kapitalisti po osamosvojitvi praktično vse »pošenkali« in ne prodali, uničili ali pokradli. Ob tem kapital iz dneva v dan bolj izkorišča delavca, s čimer ga stiska na rob preživetja. Žal je še vedno tako, ali še huje, kot sem zapisal že leta 1991: »Naš delavec, naš človek enostavno nima položaja, saj je znotraj sistema postal številka, ki bi se je rad vsak znebil.« (Delavska enotnost, 8. 11. 1991: »Kdo nas bo vodil v Evropo«)
Nova vlada obljublja ponoven razcvet, tudi za malega človeka. A to so le obljube, ki v dosedanjih izkušnjah nimajo osnove, zato pravim »živi bili, pa bomo videli«. A istočasno, spoštovane volilke in spoštovani volilci, bodimo zelo pozorni ob naslednjih volitvah, komu bomo zaupali svoj glas. Upam, da nas nova oblast ne bo popeljala v brezvolilno družbo.
Branko Omerzu, Komen
