Proračunski dan je na Otoku vedno medijska uspešnica. Že zaradi milijard, ki iz starega rdečega oguljenega kovčka finančnega ministra letijo na vse strani. V nenormalnih virusnih časih je bilo nenavadno videti ministre in poslance tiščati se drug drugega v poslanski zbornici, v kateri je premalo sedežev za vseh 650. Nič ni bilo sicer drugače kot po navadi, od navduševanja do smeha.
Finančni minister je v otoškem političnem sistemu drugi najpomembnejši človek. Tako pomemben, da so bili v preteklosti celo premierji, ki niso vedeli, kaj bo v proračunu. Proračun Rishija Sunaka, ki je finančni minister šele mesec dni, pa sta zelo očitno »narekovala« premier Boris Johnson in njegov vsemogočni glavni svetovalec in razvpiti politični strateg Dominic Cummings, glavni avtor izvedbe brexita, ki ga imajo Johnsonovi kritiki za dejanskega premierja v ozadju.
Proračun kot medijski hit
Letos je bil proračunski dan še večja medijska uspešnica kot po navadi. Kljub novemu koronavirusu ali ravno zaradi virusa. »Vem, kako zaskrbljeni so ljudje. To, kar morate vedeti, je, da delamo vse za to, da državo in njene ljudi ohranimo zdrave in finančno varne. To je nekaj, kar je nadstrankarsko. Skozi to se bomo prebili skupaj,« je Sunak začel svojo obrazložitev proračuna, v katerem je zaradi koronavirusa podjetjem (za podporo, bolniška nadomestila in lokalno pomoč), družinam in državnemu zdravstvu dodelil dobrih 34 milijard evrov. A koronavirus vseeno ni bil glavno gonilo tega proračuna. »Pred kratkim smo imeli volitve, na katerih so ljudje glasovali za spremembe, in ta proračun jih prinaša,« je dejal minister Sunak in v nadaljevanju oznanil skupaj 672 milijard evrov za javno porabo vlade v naslednjih petih letih. Veteranski poznavalci proračunov so bili osupli in šokirani nad to velikodušnostjo in javnim zadolževanjem finančnega ministra konservativne vlade, ki je dejal, da bo državno zdravstvo dobilo vse, kar želi, pa naj gre za milijone ali milijarde.
Laburistični proračun?
Ocenjevalci proračuna, ki pravijo, da je izzvenel, kot bi ga sestavili laburisti, pravijo, da je imel odhajajoči iskreno levičarski laburistični vodja Jeremy Corbyn hude težave, ko ga je kot vodja opozicije poskušal kritizirati. Ker je izzvenel kot nekaj podobnega, kot je sam obljubljal pred decembrskimi volitvami, na katerih je doživel hud poraz. Resda z dodatkom nacionalizacije železnic, vode, elektrike in plina. Celo konservativcem naklonjeni kritiki so ocenili, da gre za Johnsonov populistični modri (ker je to barva konservativcev) proračun, ki kaže navdušenje za javno porabo, kakršnega ni bilo že od povojne obnove Britanije v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Velika večina denarja bo, z izjemo boja proti koronavirusu, šla v državno infrastrukturo. Boris Johnson je poskrbel za neverjetno spremembo, saj je Britancem s proračunom sporočil, kot je napisal eden od presenečenih desničarskih kritikov, da je britanska ekonomija v lasti vlade, kar se ni zgodilo že od velike konservativne denacionalizacije v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Johnsonov finančni minister je malokrat omenil zasebni sektor.
Britanski Orban ali Erdogan
Vse drugo je bilo o gradnji bolnišnic, šol, cest, železnic, inštitutov… Velika »napaka«, ki so jo kritiki našli v tem proračunu, je, da ni namenil niti enega dodatnega funta za lokalne vlade. Prav tako proračun ne omenja državne pomoči starejšim, družinam, knjižnicam in mladinskim klubom, ki so bili glavne žrtve dosedanje varčevalne politike konservativcev, uvedene leta 2010. Gre za veliko centralizacijo oblasti. Nekdo je ocenil, da želi biti britanski premier Johnson župan vsakega otoškega mesta in da hoče voditi vse. Nekateri kritiki ga zaradi tako zasnovanega proračuna razglašajo za populističnega ekstremista in ga primerjajo z Orbanom na Madžarskem in Erdoganom v Turčiji. Nekateri mu pripisujejo zatiranje lokalne demokracije kot temelja britanskih političnih svoboščin. Kam to pelje, bomo videli šele v bolj normalnih časih, kot so sedanji.
