Pristopi do razvoja novega električnega avtomobila so različni, na splošno pa jih lahko skrčimo na dva. Eden je razvoj povsem novega avtomobila, ki ga poznamo samo kot električnega in drugih različic nima, drugi pa je prilagoditev in vgradnja električnega pogona v vozilo, ki je sicer na voljo tudi z »običajno« obliko pogona, torej z motorji z notranjim zgorevanjem. Za tak pristop so se pri svojem prvem serijskem električnem avtomobilu odločili tudi pri znamki Mini, kjer so pogon brez neposrednih izpustov škodljivih plinov namenili svoji že obstoječi trivratni različici. In jo poimenovali mini cooper SE.
Cooper S seveda namiguje, da gre za precej zmogljivo različico, črka E pa ponazarja – elektriko. Natančneje to pomeni, da motor premore 135 kilovatov (184 konjev), torej gre za enako močan motor, kot ga pod pokrovom skriva tudi »bratski« BMW-jev električni avto i3. Podobno velja za enak menjalnik, ne pa tudi za baterije, ki imajo nekaj manjšo zmogljivost (32,6 kilovatne ure). Te so »pospravili« na dno avtomobila, s čimer jim je uspelo doseči, da sta prostornost potniške kabine in zmogljivost prtljažnika ostala enaka kot pri običajnih trivratnih minijih (211 litrov). Edina izmerljiva razlika med obema 3,81 metra dolgima avtomobiloma je, da so morali zaradi zadostne oddaljenosti baterijskega sklopa od tal avto dvigniti za dodatnih 18 milimetrov. In čeprav je tudi drugih razlik bolj malo, bodo vsaj poznavalci minija zaradi nekaterih izstopajočih dodatkov, kot je v rumeno obarvano stikalo za zagon, digitalni zaslon za volanom, ki prikazuje nekatere »električne« podatke, ali posebna platišča in barvni dodatki na zunanjosti, hitro ugotovili, da gre za »posebnega« minija.
No, vse skupaj k sreči ni kaj bistveno vplivalo na vozne lastnosti. Kljub temu da je mini sedanje generacije na cestah že od leta 2013, gre še naprej za avtomobil, ki tako kot noben drug daje znani občutek vožnje gokarta. Pri električnem je zaradi hitrih pospeškov z mesta vse skupaj poudarjeno še bolj. Električni mini je tako z mesta do hitrosti 60 kilometrov na uro sposoben pospešiti v vsega 3,9 sekunde, do stotice potrebuje 7,3 sekunde, medtem ko je najvišja hitrost omejena na 150 km/h. Zaradi vsega omenjenega ga je pravi užitek peljati po kakšni osamljeni ovinkasti cesti, okretnost in tiho delovanje sta zelo dobrodošla tudi v mestu, na avtocestah pa ne boste opazili kakšne velike razlike v primerjavi z »običajnim«. Ker smo sami na prvih vožnjah kar velik del prevozili ravno na slednjih, lahko zapišemo, da bi ob vožnji po omejitvah zgolj na avtocesti z električnim minijem prevozili nekaj manj kot 200 kilometrov, ob kombinirani vožnji pa nekaj več. Niti ne tako na slepo lahko tudi ugibamo, da bi se z mestno vožnjo močno približali najnižjemu tovarniško izmerjenemu podatku, ki pravi, da električni mini s polnimi baterijami lahko prevozi od 235 do 270 kilometrov. Za natančnejše podatke pa se bomo morali z njim družiti dlje in sprejeti izziv dolgih mestnih voženj v varčnem programu.
Da, električni mini omogoča več voznih programov, od katerih je seveda močno odvisen doseg. Športni je kakopak najbolj zabaven in najbolj poudari lastnosti, po katerih je mini znan, a je tudi močno potraten, medtem ko so na voljo tudi običajni, zeleni in zeleni+, ki omeji ali izključi številne udobnostne pripomočke in tako prihrani kar največ energije. Kot sodoben električni avto mini omogoča tudi različne načine polnjenja, v najboljšem primeru pa na hitrih javnih polnilnicah omogoča, da se do 80 odstotkov zmogljivosti napolni v 35 minutah. Kako vse skupaj poteka na domačih, pa bomo še morali preveriti…
Kar bi se utegnilo zgoditi že kmalu, saj je električni mini pri nas že naprodaj. V osnovi stane 33.400 evrov, čemur pa je treba odšteti subvencijo Eko sklada, s čimer je to, glede na cene drugih minijev in drugih električnih vozil, presenetljivo privlačna možnost za zeleno mobilnost.
