Čeprav je bilo v omenjenem zakonu zapisano, da naj občine ne bi štele manj kot 5000 prebivalcev, je takšnih danes kar polovica. Sedem jih ima celo manj kot 1000 prebivalcev. Najmanjša med njimi, Hodoš, celo manj kot 400. Medtem ko je v nekaterih pisnih virih mogoče prebrati, da je bilo povečanje števila občin iz leta 1994 napaka, češ da majhne občine ravno zaradi te svoje majhnosti niso sposobne opravljati vseh nalog, od države naloženih na pleča lokalnih skupnosti, v večini teh zatrjujejo, da njihovi občani zdaj živijo bolj zadovoljno kot prej, ko jih aparat velikih občin ni niti opazil. Konec koncev je bilo v letih pred drugo svetovno vojno in do sredine petdesetih let na tleh Slovenije še veliko več občin, kot jih imamo danes. Še leta 1952 smo jih poleg 19 okrajev premogli kar 386. Med napovedmi naše najnovejše vlade so med drugim tudi ukrepi za decentralizacijo Slovenije. Kaj bo to prineslo v praksi, bomo videli. Mogoče se bo z mrtve točke premaknil tudi pred časom uspavan projekt regionalizacije države, ki bi utegnil prinesti drugačna razmišljanja in merila o velikosti občin. Ko so se pred dobrim desetletjem na Danskem lotili lokalne in regionalne reforme, so število občin z 235 zmanjšali na 98, število okrožij oziroma regij pa s 13 na 5. Sicer so se s temi in podobnimi vprašanji ukvarjali že naši predniki.
Problem združitve občin
Pričujoči članek je napisal odličen poznavalec komunalnih razmer na podeželju naše banovine. Članek rade volje priobčujemo, da seznanimo čim širšo javnost s stališčem, ki ga v perečem vprašanju združitve občin zavzemajo zdraviliške, trške in male mestne občine.
Združitev malih občin v večje edinice je za našo banovino zelo pereče vprašanje, ki ga bo treba čim prej rešiti. (…) Kr. banska uprava je k temu dala naslednje pojasnilo: »Velike gospodarske in prosvetne naloge naših občin zahtevajo iz finančnopolitičnih razlogov, da se male in najmanjše občine združijo v gospodarsko zaokrožene celote, ki bodo kos svoji nalogi. Pa tudi pri večjih občinah bo marsikje dobro popraviti meje, ki so postale nepraktične ali sploh ne odgovarjajo več novejšim rezultatom posameznih krajev in izpremenjeni ekonomski gravitaciji. Zato se bo banska uprava v znatni meri poslužila sklepa o pregrupaciji občin in že sedaj apelira na vse merodajne faktorje, da opuste lokalna in partikularistična stremljenja in da svoje ozke interese podrede važnejšim interesom širše skupnosti.« (…)
Že svoj čas smo opozorili na to, da ne more samo število prebivalstva biti merodajno za dobro funkcioniranje občinske uprave. Naše mestne, trške in zdraviliške občine večinoma ne dosežejo zahtevanega števila 2000 prebivalcev, njihove uprave pa funkcionirajo brezhibno. Ravno tako smo na temelju davčnih številk pokazali, da je njihov značaj pretežno trgovski in industrijski. Danes imamo v tem pogledu na razpolago točne in zanesljive podatke, ki kažejo, koliko odstotkov prebivalstva v posameznih občinah odpade na trgovino, obrt in industrijo. (…)
Mnoge mestne in trške občine imajo svoje hranilnice, ubožnice, stanovanjske hiše, vodovode in slične naprave ter skrbe za svoje onemogle in ubožne občane mnogo bolje kot pretežna večina kmetskih občin.
Skoro vsa mesta in trgi, kjer so državni uradi, vzdržujejo poslopja za te urade. Vse te občine pospešujejo tujski promet, bodisi direktno inicijativno, bodisi indirektno z olepšavo kraja, popravo cest in potov, z razvojem gostilničarske in hotelirske obrti itd.
Teh interesov kmetske občine nimajo in jih običajno niti ne morejo imeti. Komunalno delovanje skoro vseh podeželskih občin vaškega tipa se omejuje le na uradno poslovanje, v čemer je občina samo izvršujoči organ sreskega načelstva. Gospodarskih podjetij nimajo te občine skoro nobenih, o podpiranju trgovine, obrti in industrije ni govora, redkokje je najti smisla za kako drugo šolo kakor za osnovno; socijalna skrb obstoja največkrat v tem, da morajo ubožci od hiše do hiše, in izboljšanje prometa je vprašanje, s katerim se bavijo vaške občine le redkokdaj. Stanje občinskih cest priča o tem dovolj zgovorno. (…)
Jutro, 14. marca 1931
»Občino damo, Rezke pa ne… «
Poročali smo že, da je predlog OLO Novo mesto o združitvi nekaterih manjših občin zdaj na dnevnem redu zborov volivcev in sestankov Socialistične zveze. (…)
Že pred leti smo zapisali, da nam je bilo ob takratnih spremembah občinskih uprav in okraja zelo jasno, da proces združevanja občin ni zaključen. Rečeno je bilo, da naj praksa pokaže upravičenost reorganizacij pa tudi njene pomanjkljivosti, ki se bodo pokazale.
In res se je v zadnjih dveh, treh letih pokazalo, da so postale premajhne, nerazvite občine močna ovira vsakega napredka na področju gospodarstva, prosvete, zdravstva, komunalnih služb in podobno. (…)
Že pred leti sta bili združeni bivši občini Dolenjske Toplice in Straža, v Dolenjskih Toplicah pa je ostal krajevni urad. Vsak četrtek posluje krajevni urad na Vršnih selih. Tu sprejema tovarišica Rezka Virantova vse vloge državljanov, pojasnjuje in svetuje ljudem, ki se z zaupanjem obračajo nanjo, saj vedo, da dobro pozna poslovanje in potrebe ljudi, če pa pridejo ljudje z vprašanjem, ki zahteva širši odgovor, to Rezka lepo napiše in prihodnji četrtek dobi človek v Vršnih selih odgovor. In ko je prejšnji torek zvečer kakih 50 gospodarjev in žena na zboru volivcev v Vršnih selih razpravljalo o priključitvi občine Dolenjske Toplice-Straža k občini Novo mesto, je Lojze Hrovat po domače povedal takole: »Občino damo, ker jo nič ne rabimo, Rezke pa ne…!« (…)
Pač lep in nazoren primer, kako se je oblast približala ljudem. Od enega samega človeka v krajevnem uradu je nemalokrat odvisno zadovoljstvo cele doline ali kraja! (…)
Dolenjski list, 27. novembra 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
