Ravnatelj, ki so mu zaprli šolo, se počuti kot kapitan brez ladje, vse, kar se dogaja okoli njega te dni v mestu, tudi sicer ne vzbuja ravno veliko upanja. A ker je prepričan, da literatura pomaga preživeti takšne čase, je svojim učencem dal nekoliko nenavadno domačo nalogo. Dejal jim je, naj pazljivo preberejo knjigo Alessandra Manzonija z naslovom Zaročenca, še posebej 31. poglavje. Knjiga ima okoli 900 strani, napisana je v jeziku 19. stoletja in ni ravno priljubljena med mladimi. Govori sicer o kugi v Milanu leta 1630, a Squillace pravi, da se bere kot aktualni časopisi. Manzoni piše o nakupovanju in kopičenju zalog hrane, o prepiru oblasti, o ukrepih karantene, o sovražnosti do sosedov, prijateljev, gostov, o absurdnih govoricah, o nenavadnih zdravilih, neznanju in strahu. Piše o mestu, ki se mu počasi začenja mešati. Začne se s kopičenjem zalog in konča s tepežem ostarelih v cerkvi. »To se zgodi, ko strah premaga razum,« pravi Squillace in svoje učence poziva, naj ohranijo trezno glavo, naj se ne nalezejo kolektivne norosti in naj kolikor se le da živijo normalno življenje. Največje tveganje v takšnih stanjih ni pomanjkanje mask in razkužil, trdi profesor, temveč zastrupljanje medčloveških odnosov in barbarizacija družbe ter življenja.

Domenico Squillace ravnatelj gimnazija Alessandra Volte Milano Alessandro Manzoni roman Zaročenca kuga koronavirus