Ravnatelj, ki so mu zaprli šolo, se počuti kot kapitan brez ladje, vse, kar se dogaja okoli njega te dni v mestu, tudi sicer ne vzbuja ravno veliko upanja. A ker je prepričan, da literatura pomaga preživeti takšne čase, je svojim učencem dal nekoliko nenavadno domačo nalogo. Dejal jim je, naj pazljivo preberejo knjigo Alessandra Manzonija z naslovom Zaročenca, še posebej 31. poglavje. Knjiga ima okoli 900 strani, napisana je v jeziku 19. stoletja in ni ravno priljubljena med mladimi. Govori sicer o kugi v Milanu leta 1630, a Squillace pravi, da se bere kot aktualni časopisi. Manzoni piše o nakupovanju in kopičenju zalog hrane, o prepiru oblasti, o ukrepih karantene, o sovražnosti do sosedov, prijateljev, gostov, o absurdnih govoricah, o nenavadnih zdravilih, neznanju in strahu. Piše o mestu, ki se mu počasi začenja mešati. Začne se s kopičenjem zalog in konča s tepežem ostarelih v cerkvi. »To se zgodi, ko strah premaga razum,« pravi Squillace in svoje učence poziva, naj ohranijo trezno glavo, naj se ne nalezejo kolektivne norosti in naj kolikor se le da živijo normalno življenje. Največje tveganje v takšnih stanjih ni pomanjkanje mask in razkužil, trdi profesor, temveč zastrupljanje medčloveških odnosov in barbarizacija družbe ter življenja.