»Vsaka nova, svetovno pomembna virusna urgenca je nekakšna nova 'požarna vaja', ki povzame do tistega trenutka dostopne tehnološke in organizacijske zmožnosti za rešitev problema,« skupna prizadevanja znanstvenikov v zbiranju informacij o novem koronavirusu
in načinih zaščite pred njim komentira dr. Alojz Ihan, profesor medicinske mikrobiologije in imunologije ter vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete.
Ob izbruhu koronavirusa si globalna znanstvena skupnost informacije glede identifikacije virusa, pridobljene iz sekvence genoma, in rezultate kliničnih študij deli s hitrostjo, ki je doslej ob podobnih izbruhih nismo bili vajeni.
»To je posledica tudi neslutenega razvoja tehnologij za analizo genoma: aparature, ki so bile nekdaj na voljo nekaj laboratorijem na svetu, so danes na voljo povsod, zato jih je mogoče ob izbruhu bolezni kjer koli na svetu takoj uporabiti in informacije elektronsko poslati v nekaj planetarnih informacijskih baz. V nekaj dneh so torej vsi zainteresirani raziskovalci seznanjeni ne le z informacijo, da je nekaj novega odkrito, ampak že s konkretnimi podatki, ki opišejo novo odkritje,« dodaja prof. dr. Alojz Ihan.
Danes ljudje potujemo več in pogosteje kot kadar koli prej. Je mogoče ob izbruhu nalezljive bolezni, kot je covid-19, določiti, kaj je v tem trenutku pomembnejše: razvoj diagnostike za dokazovanje okužbe, odkritje cepiva za preprečevanje širjenja ali odkritje zdravila za zdravljenje obolelih?»Vedno se dela na vseh frontah – prva je diagnostika, ki omogoči osnovno informacijo o bolezni, hkrati je treba pri obolelih obvladati bolezen, ena od možnosti za to pa so cepiva.«
Cepivo zna priti hitro
Po optimističnih napovedih naj bi bilo cepivo za preprečevanje okužbe s sars-coV-2 na voljo konec letošnjega leta, Svetovna zdravstvena organizacija omenja čas 18 mesecev, nasprotno pa ameriška Food and Drug Administration (FDA) ocenjuje, da se bodo hitreje kot cepivo pojavila zdravila za okužene ljudi. Kateri scenarij se zdi realnejši?»Spet bo šlo po obeh tirih. Eno so zdravila, po eni strani protivirusna, ki so že razvita v zvezi z drugimi virusi, in se bodo preizkusila tudi pri tem. Potem so tu specifično usmerjena zdravila za zelo prizadete bolnike, ki jih verjetno že imamo (na primer za vplivanje na vnetje, na imunske celice, na strjevanje krvi ali odzivnost pljučnih žil) in jih bo treba le vzeti iz lekarne, ko bomo več vedeli o tem, zakaj nekateri bolniki umirajo za boleznijo. Tudi cepivo zna priti zelo hitro, ker bo pravzaprav le nadgradnja cepiva za sars – ni pa zagotovila, da bo v resnici učinkovito, to morajo pokazati študije.«
Sars-coV-2 je genetsko zelo podoben virusu sarsa iz leta 2003, delila naj bi si okoli 80 do 90 odstotkov genetske kode. V kolikšni meri to olajša delo raziskovalcev pri iskanju cepiva?»Izjemno, pravzaprav bodo za cepivo uporabili delčke virusa, ki so skupni sarsu in sars-coV-2 in s katerimi so že izdelali poskusno cepivo proti sarsu.«
V teh dneh je pogosto vprašanje, zakaj razvoj cepiva traja tako dolgo. Katere so ključne in kritične točke posamičnih stopenj v razvoju?»V osnovi je treba virus nagojiti v dovolj veliki množini, saj so cepiva pripravki za veliko ljudi. Včasih je gojenje potekalo z okužbo jajc (pravzaprav zarodkov v njih) ali mišk, danes je znanje o pripravi cepiv že tako napredovalo, da se virusni proteini, ki so sestavina cepiv, večinoma proizvedejo kar biotehnološko, na primer s prenosom virusnih genov v kvasovke. Pri novih virusih, kot je sars-coV-2, se je najtežje odločiti, kateri delček virusa uporabiti kot cepivo, da bo izzval dober imunski odziv. Proizvajalcem je v veliko pomoč to, da so proti sarsu že izdelali nekaj poskusnih cepiv, zato bodo proizvodnjo za cepivo proti covid-19 začeli na tej osnovi. Seveda pa ni pričakovati, da bo to cepivo na voljo tako hitro, kot je bilo proti eboli – takrat je šlo dobesedno za reševanje ljudi pred zanesljivo smrtjo in se je cepivo testiralo praktično na terenu samem. Okužba s sars-coV-2 pa le ni taka urgenca, da ne bi bilo treba narediti vseh, po pravilih farmacije predpisanih stopenj pri registraciji cepiva – od predkliničnih testov na živalih do vseh stopenj kliničnih študij na ljudeh.«
Kaj bo z okužbo, v resnici ne vemo
Slišati je enostavno, da gre pri iskanju cepiva za iskanje ravnovesja med varnostjo in učinkovitostjo cepiva. Ampak v ozadju so zapletene in dolgotrajne raziskave.»Osnovna ideja cepljenja se je porodila iz opazovanja, da ljudje, ki so preboleli (in preživeli) nekatere kužne bolezni (na primer črne koze, davico, ošpice, norice), pozneje niso več zboleli za enako boleznijo – ker imunski sistem v približno dveh tednih po okužbi izdela protitelesa, ki nato ščitijo še leta pred enako okužbo. Ker protitelesa nastanejo, tudi če v telo vnesemo mrtvega povzročitelja bolezni, ki na tak način seveda ne more povzročiti bolezni, se pojav izkorišča, da ljudem prihranimo bolezen tako, da jih cepimo z mrtvim povzročiteljem. Torej izdelava cepiva v osnovi ni zelo zapletena – treba je nagojiti dovolj virusa ali bakterij, jih ubiti, da ne morejo povzročiti bolezni, in pripravek, se pravi cepivo, vbrizgati v telo. Podrobnosti izdelave cepiv pa določajo pravila farmacije – treba je pridobiti vrsto dokazov – da cepivo v principu deluje, se pravi preprečuje bolezen, in da je varno za uporabo, se pravi brez pomembnih toksičnih in drugih neželenih učinkov.«
Pojavljajo se različni podatki, kdaj naj bi na posameznih področjih in žariščih bolezni prišlo do vrhunca izbruha. S kakšno gotovostjo je mogoče to pri relativno nepoznanem virusu napovedati? Kdaj bo jasno, ali bo novi virus del vsakoletnih sezonskih obolenj, podobno kot prehlad ali gripa?»Kaj bo s to okužbo, v resnici večinoma ne vemo. Okužba, ki jo učinkovito širijo klinično neprizadeti ljudje, kar se kaže pri tem virusu, navadno postane avtonomen pojav, ki živi svoje življenje in se na svoj način razširi in zameji – v interakciji z lastnostmi imunskega sistema, ki ga kot človeška vrsta pač posedujemo. Bistven premik ravnovesja je mogoče doseči le z učinkovitim cepivom, če je njegova izdelava mogoča. Dokler cepiva ne bo (če sploh bo), pa bo glede na kužnost virusa bržkone šele naš imunski odziv vzpostavil ravnovesje z novo boleznijo in jo zamejil v nekakšno 'normalo' – ki lahko pomeni smrt nekaj sto ali pa nekaj sto tisoč ljudi na leto, tega ne more nihče vedeti vnaprej, to se šele pokaže.«
Netopirski virusi
Virus sars-coV-2 stroka povezuje z mutacijo, ki je odgovorna za preskok virusa z živali na človeka, kje je do mutacije prišlo, pa ni jasno. Kaj vemo o virusih, mutacijah in posledicah?»Genski material virusov je nasploh nestabilen, kar jim daje možnost, da se spreminjajo in ob spremembah njihovih ovojnic nastane možnost, da se oprimejo še kakšnega drugega gostitelja kot le tistega, na katerega so prilagojeni. Koronavirusi so na primer primarno netopirski virusi, so njim prilagojeni in jim ne škodijo. Ker imajo netopirji veliko stika z drugimi vrstami, virusi preidejo z ene vrste na drugo. Ti procesi se odvijajo nenehno, večina takih poskusov se ponesreči. Občasno pa se zgodi trajnejša preselitev na drugo vrsto ali človeka, značilno pa je, da tovrstne okužbe navadno težje potekajo.
Virusi, s katerimi imamo dolgoletne izkušnje, so bolj prilagojeni na nas. Nobenemu od teh mikroorganizmov, ki živijo v nas, ni v interesu, da bi nas zelo prizadel in da bi zato umrli. Njihov interes je, da bi se v nas naselil dolgotrajno; gre za parazitski odnos, vendar ne v takem smislu, da bi nam krajšal življenjsko dobo. Nove oblike virusov, ki prihajajo na človeka z živali, pa povzročajo zaradi svoje neprilagojenosti na nas praviloma težje bolezni.«
Odzive ljudi lahko v grobem razvrstimo v tri skupine: razširjevalce panike, teoretike zarot in »flegmatike«. Kaj bi glede aktualnega virusa sporočili javnosti?»Nihče od nas nima proti novemu virusu protiteles, kar ni dobra novica za tistega, ki dobi okužbo, saj se imunska obramba od trenutka okužbe začenja z manj učinkovitimi načini obrambe (naravna odpornost), ki imajo lahko tudi neprijetne ali nevarne stranske učinke (močno sistemsko vnetje, pljučnica). Ker gre za nov virus, v resnici ne znamo predvideti, katere ljudi bo okužba izraziteje prizadela. Zato je vsekakor bolje, da se ne okužimo oziroma se glede okužbe (samo)zaščitno obnašamo in z upanjem čakamo prihod pomladi s toplejšim in vlažnejšim zrakom, ki v naših krajih praviloma nam v prid preobrne razmere za širjenje in posledice okužbe s prehladnimi virusi (kar je tudi »stari« koronavirus, za »novega« pa srčno upamo, da se bo obnašal podobno). S prihodom toplejšega, vlažnejšega zraka bi pridobili eno sezono in potem lahko upamo, da bomo do naslednje sezone že opremljeni za učinkovito soočenje z okužbo. Ne le z morebitnim novim cepivom, ampak tudi z večjim znanjem o tem, s kakšnimi dodatnimi specifično usmerjenimi zdravili bo mogoče izvleči najbolj prizadete bolnike z boleznijo covid-19.«
