Športni filozof Milan Hosta podrobno spremlja šport, a se ne osredotoča toliko na posamezne klube ali športnike, ampak na ves šport. »Sem eden od tistih potrošnikov športnega spektakla, ki ga tekmovanja potegnejo vase, ko so vpleteni naši športniki in športnice, še posebno, ko imajo možnost, da dosežejo zelo dober rezultat. To je klasična športna 'finta' spektakla, k te privleče pred televizijske ekrane,« pravi.
Tako v zadnjem času še posebno rad spremlja košarkarska zvezdnika Gorana Dragića in Luko Dončića. Ker ga šport sam po sebi pritegne, pa nima izredno močnih prioritet pri posameznih športnikih in klubih. »Lepo je videti, ko človeku nekaj uspe. Dodatno pozornost pritegne, če je uspešen nekdo iz našega okolja,« pravi Hosta, ki vrhunske športne spektakle spremlja občasno in se ne sekira, če kakšno veliko tekmovanje ali pomembno tekmo zamudi.
Njegov prvi šport je košarka, kajti z njo se je včasih ukvarjal, zgledoval pa se je po Draženu Petroviću. »Sicer so časi mojih klubov mimo. Še vedno me dvigne uspeh, kakršen je bil naslov evropskih prvakov v Carigradu. Se pa vedno težje navdušim. Ne vem, zakaj. Morda to pride s pogledom na svet in šport, ki ga razumem kot kulturo spektakla, rimskega spektakla, ki služi zabavi množic. Športna industrija proizvaja potrošnjo, ki je je vedno več. Bolj ko nas vlečejo pred ekrane, bolj nas vlečejo stran od svojega telesa in narave,« pravi in dodaja, da ni takšen le šport, ampak tudi druga področja.
Še posebno ceni športnike, ki niso odlični le pri zbiranju lovorik, ampak znajo vračati okolju, v katerem so rasli proti zvezdam. Eden takšnih je teniški igralec Novak Đoković. »Ima svojo fundacijo, ki postavlja vrtce po Srbiji. Poleg tega druge spodbuja, naj darujejo, ko pravi, da bo dal dvakrat več denarja za določen namen, kot ga bodo prispevali drugi. Poleg tega ima seveda dostop do investitorjev in raznih mrež in je zelo uspešen,« pravi in dodaja, da je sicer problematično, če posamezniki vzdržujejo sistem, medtem ko se nam ta razkraja pred očmi. Meni, da sistem računa na solidarnostne geste posameznikov ali večjih skupin ljudi in jih tako zlorablja.
V tem smislu je pohvalil tudi Dragića in Dončića, za katerega meni, da bi imel glede na svoj potencial tudi na tem področju še lepo prihodnost. Kot družbeno odgovoren športnik ga navdušuje tudi biatlonec Jakov Fak, ki na družbenih omrežjih objavlja o tematikah, ki se ne dotikajo le športa. »Poziva k solidarnosti in boju za pravice marginalnih skupin. O tematikah gibalno oviranih ljudi osvešča Gal Jakič, Jaka Jakopič pa je aktiven v boju proti raku,« pravi in dodaja, da so te stvari pomembne, ko se tekme končajo. Medtem ko trajajo, pa je v ospredju estetski užitek.
