Po podatkih Agencije za begunce OZN je bilo v letu 2018 svoje domove prisiljeno vsak dan zapustiti 37.000 prebivalcev. Tudi z migracijskimi tokovi v EU ni kaj dosti drugače. Po podatkih nemške vlade na pot iz Afrike v Evropo, območje blaginje in politične stabilnosti, čaka 6,6 milijona migrantov, v Turčiji trenutno prebiva 4,6 milijona beguncev in migrantov, grški otoki se dušijo pod bremenom beguncev in migrantov…
Politika upravljanja migrantskih tokov v EU ne seže daleč. Podobna je zamisli o tem, kako bi z izgradnjo vodnih zadrževalnikov trajno preprečili prosti pretok vode. Z zadrževalnikom se doseže le časovni zamik in nadzoruje pretok. Nikoli pa vode ni mogoče vrniti tja, od koder je pritekla, v vodonosnike, ki napajajo struge potokov in rek. Podobno je pri pojavu migracij. Zamisel o tem, kako bi migrante vračali v prostor, kjer so nekdaj živeli, je utopija, podobna utvari hidrologa, ki bi hotel obrniti smer rečnega toka.
Pošiljanje Frontexa in vojske na grško-turško mejo ima zgolj hipni demonstracijski učinek. »Zadrževalnik« množice migrantov in beguncev bo prej ali slej nenadzorovano popustil. Nikjer ne najdem odgovora na vprašanje, kakšna so bila dejanska pričakovanja EU, ko se je odločila, da financira zadrževanje migrantov v turškem prostoru. Toka migrantov ni mogoče trajno ustaviti ali preusmeriti v drug prostor, stran od EU. Tukaj ni alternative, podobno kot izliva Donave ni mogoče speljati stran od Črnega morja.
Razlikovanje beguncev od migrantov je pomembno zato, ker je raven zaščite beguncev bistveno višja. Toda delitev migracij na zakonite in nezakonite ne služi ničemur. Problem migracijskih tokov je ravno v tem, da se le slučajno prekrivajo s potrebami ciljnih držav po delovni sili. Migranti so praviloma (po krivdi drugih) izgubili svojo domovino in iščejo nadomestilo. Kako na njihova življenjska pričakovanja delujejo različne ograje (tudi naše) na mejah članicah EU, si ni težko predstavljati.
Ozrimo se vase in priznajmo, da imajo tudi migranti v temelju nam enake človekove pravice in temeljne svoboščine.
Janez Krnc, Litija