Prvi vzgib za nastanek predstave Postaja samobitno je igralec Klemen Janežič (1989) pred časom dobil v muzeju Ludwig v Kölnu, kjer se je znašel »iz oči v oči« z oljno sliko Salvadorja Dalíja Postaja Perpignan.
Sloviti španski slikar je namreč leta 1963 na tej postaji v mestecu na jugu Francije doživel surrealistično videnje o nastanku vesolja, zato jo je imenoval »središče sveta«. V center je postavil Kristusa na križu, njegove krvaveče rane pa povezal s trdim delom kmetov na eni in z rodovitnostjo zemlje na drugi strani. Ob obilici drugih motivov je na vrh kompozicije umestil še prihod lokomotive, ki surrealistično prihaja iz nič. Kako je torej Janežič zasnoval kompozicijo svoje Postaje?
Ozdraviti duha
»Razmislek o obdobju, ko nas hkrati razdvajata čas strogega tehnološkega ustroja in čas meditativnega raziskovanja sebe in svojih demonov, naju je z dramaturginjo Saro Živkovič pripeljal do šamanizma, ki bo služil kot dramaturški okvir. Ta nikoli ni bil religija, temveč bolj sredstvo, s katerim človek ozdravi duha,« pojasnjuje Janežič. Poglabljal se bo v razmerje med človekovo vpetost v delovanje sodobne zahodne družbe in vpliv okolja na njegovo prvobitnost. Črpal bo iz situacij nemoči, negotovosti in nesprejemanja, iz želje po ravnotežju med naravno in človeško stvarnostjo ter ustvarjeno in sistemsko dejanskostjo.
»S poglabljanjem v elemente, ki jih praviloma povezujemo s človeško prvobitnostjo, primarnostjo, nikakor ne gre za to, da bi hotel zajeti šamanski ritual, bolj gre za iskanje rituala gledališča,« še dodaja. V predstavi, ki se v drugem delu prelomi, saj se šamanizem umakne in nastopi človek 21. stoletja z vsem tehnološkim kapitalom, pa bo imela pomembno vlogo tudi kostumografija Timoteja Rosca. »Izdelal je plašč, ki postane tudi svojevrstna instalacija, s katero dobimo scenografijo.«
Od buta do lastnega izraza
Klemen Janežič se sam ne vidi kot plesalec, se je pa vso mladost ukvarjal z latinskoameriškimi plesi. Na AGRFT je prek mentorice Tanje Zgonc spoznal japonski ples buto, nato pa tudi magistriral iz umetnosti giba. »Med študijem predstave smo šli z ekipo na Kras, v naravi smo iskali koreografijo, izkušnja je navsezadnje najpristnejša, ko se preseliš, tudi iz svoje cone udobja.«
Postaja samobitno hoče biti predvsem iskanje nekega lastnega izraza, zato tudi ni plesna, temveč je gibalna. »Če njen naslov deloma izhaja iz Dalíjeve slike, deloma temelji tudi na čudoviti slovenski besedi samobitno – torej nekaj zgolj tebi lastnega, originalnega, nekaj, na kar okolica nima vpliva.«
Z monopredstavami ima Janežič že nekaj izkušenj, Robinson v režiji Andreja Jake Vojevca je že bil taka, pa tudi magistrski Torzo.
»V solu si dejansko zelo izpostavljen, kar čutim kot pritisk, hkrati pa me to privlači. Imel bom sicer nekakšnega soplesalca, a ta ne potrebuje kisika, se pa giba,« sklene s skrivnostnim nasmehom.
