Roberta Robavsa so po odločitvi sodnice Milene Turuk, da je avgusta lani v stanju neprištevnosti s petimi streli iz revolverja ubil bratranca Aleša Dovča, odpeljali nazaj na psihiatrijo v mariborski UKC, kjer je zadnjih nekaj mesecev že preživljal pripor. Sodnica ni imela manevrskega prostora za morebitno drugačno razsodbo, saj je psihiatrični izvedenec dr. Gorazd Mrevlje ocenil, da je bil obtoženi v času krvavega napada zaradi paranoidne shizofrenije blodnjav in zato neprišteven, zaradi česar ni bil sposoben obvladovati svojih dejanj. Zaradi teh zaključkov je tožilec Darko Novak danes spremenil obtožnico in Robavsu očital »le« še uboj, ne pa umora iz nizkotnih nagibov. Trenutno še nepravnomočno obsojeni je 23. avgusta lani v bližini domače hiše v ljubljanskih Stožicah s kolesom dohitel bratranca, ki je kolesaril s svojim devetletnim sinom. Z revolverjem ga je trikrat ustrelil, se odpeljal malce naprej, naključnemu sprehajalcu rekel »ubiti sem ga hotel«, se vrnil in v na tleh ležečega 48-letnika ustrelil še dvakrat.
25 let napadov in groženj s smrtjo
Kaj natančno se je v času napada Robavsu podilo po glavi, ne bo nikoli znano. Je pa kakih deset dni pred zločinom mami dejal, da ga bosta bratranca in stric ubili, kar da je slišal na cesti. Bil naj bi preplašen, zmeden, zaradi strahu ni mogel spati. Po pričevanju njegove mame in brata sta si družini Robavs in Dovč, ki živita v sosednjih hišah, nenaklonjeni že leta, prvi spori segajo še v 60. leta prejšnjega stoletja, razlog pa naj bi bila dediščina. Pokojnikova soproga je po drugi strani vztrajala, da spora sploh ni bilo, da s sosedi sploh niso govorili in da je vse to zraslo v glavi storilčeve mame. Ta da se je čutila izigrano zaradi po njenem nepoštenega dedovanja. Povedala je še, da so se grožnje s smrtjo in napadi vrstili zadnjih 25 let, vrhunec pa dosegli s smrtjo njenega soproga.
»Bili smo povezana družina, skupaj delali snežake, igluje, se drsali, pekli kostanj, kampirali, hodili na izlete. Aleš je bil res steber naše družine,« je v srce parajočem govoru pred razsodbo pripovedovala pokojnikova žena. In če so prej veliko časa skupaj preživljali zunaj, si danes štirje otroci, od tega dva mladoletna, sploh ne upajo več sami na vrt, v garažo ali na balkon. »Ne moremo več normalno živeti. Vse nas je zelo strah,« je nagovorila sodišče. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo, ko bodo Roberta izpustili iz bolnišnice. »Bo spet moril, ko bo prišel ven?« se je vprašala in strahove utemeljila s pojasnilom, da soprogov krvnik še nobenega od mnogih zdravljenj ni končal, kvečjemu se je samozdravil z drogami.
Sodnica razume strah pokojnikove družine
»Razumem stisko in čustva, ki prevevajo oškodovance. Slišim vaše klice po zaščiti, razumem, da se čutite ogrožene,« je sodnica Turukova v obrazložitvi sodbe nagovorila Dovčevo. A zakon je, kakršen je, in nalaga največ petletni varnostni ukrep in varstvo v zavodu. Sodišče sicer vsakega pol leta preveri, ali je nadaljevanje varstva na enoti za forenzično psihiatrijo še nujno, po petih letih pa se stanje in potencialna nevarnost osebe presojata po drugih pravilih. Je pa sodnica prepričana, da bo država tudi potem znala zagotoviti varno življenje oškodovančevi družini. Ker je Robavs nevaren in ker obstaja grožnja ponovitve dejanja, mu je sodnica do pravnomočnosti sodbe pripor podaljšala.
Tragični dogodek tistega avgustovskega večera je razklal in v žalost pahnil dve družini. Ali jima bo kdaj uspelo pokrpati odnose, je vprašanje, a morda bo mlajša generacija le storila korak v to smer. »Robi, želim ti odpustiti tvoj zločin,« je krvnika svojega očeta danes nagovoril sin pokojnega in si zaželel, da bi Robi morda kdaj v prihodnosti na grobu svojega bratranca prižgal svečko. Kaj si je o tem mislil Robavs, med nagovoroma žene in sina pokojnika ni bilo mogoče razbrati z njegovega obraza. Le nemo in odsotno je strmel malo v zid, malo skozi okno.
