Raziskovalci so mnenja, da je takšno živalsko vedenje razumljivo. Plastika, ki se razgrajuje v morjih ustvari kemikalijo, ki pticam in ribam diši po hrani. Omenjeno kemikalijo proizvaja tudi plankton, ključen vir hrane za najrazličnejša morska bitja.

Znanstveniki so dva tedna opazovali glavate karete, morske želve, ki zrastejo tudi do sto centimetrov. Ko so prišle na površje, so bile izpostavljene vonju čiste vode, ki je služila kot kontrola, vonjem morskih kozic, s katerimi se želve prehranjujejo ter vonju čiste in delno razkrojene plastike iz oceana. Slednje se za vonj po vodi in čisti plastiki niso zmenile. Ko pa so v zrak spustili vonj po hrani in delno razkrojeni plastiki iz oceana, so ga plazilci zaznali in množično plavali proti njem.

Znanstveniki so vedenje želv označili za tipično nagonsko in jasno dokazuje, zakaj se želve pogosto zapletajo v plastične odpadke ali se jih lotijo za kosilo.