Art kino mreža Slovenije je bila ustanovljena pred desetimi leti, v času, ko so po manjših krajih in mestnih središčih že zaprli številne kinodvorane, ogled filma pa je postal vse bolj povezan z obiskom multipleksov, kjer prikazujejo predvsem komercialne filme. Mreža pa si je za cilj zadala promocijo ter prikazovanje kakovostnih in umetniških filmov oziroma širjenje filmske kulture nasploh. Danes je v njej 28 kinodvoran v 27 krajih po vsej državi.
Ne le film, temveč druženje
Mreža se je skozi leta postopno širila (lani se ji je denimo pridružil Kulturni dom Cerknica), vsako leto pa se povečuje tudi obisk: lani je bilo v njenem okviru 10.917 projekcij, kar je 620 projekcij več kot leta 2018, filme pa si je ogledalo 486.167 gledalcev. Obisk se je torej povečal za več kot osem odstotkov.
»To postopno naraščanje obiska je povezano z več dejavniki,« pravi Nina Ukmar, predsednica Art kino mreže Slovenije, sicer direktorica Kosovelovega doma Sežana, ki je prav tako član združenja. »Med njimi je gotovo tudi ta, da se tako mreža kot njeni člani zares trudimo za vsakega gledalca, pozna se tudi, da večkrat na leto pripravimo strokovna srečanja na teme, kot sta razvoj občinstev ali digitalna promocija.« Povečevanje števila projekcij je po njenih besedah delno posledica tega, da je v obtoku več filmov, pa tudi drugačnega oblikovanja programa, saj so ponekod na primer poleg običajnih večernih projekcij uvedli še dopoldanske ali popoldanske.
Tudi sicer poskuša mreža iz obiska kina narediti dogodek, ki ne bi bil omejen zgolj na predvajanje filma, ampak bi različnim občinstvom ponudil bolj celovito izkušnjo, naj gre za tematske pogovore ali preprosto druženje ob umetnosti. »Tako se vsaj do neke mere vrača socialna razsežnost obiskovanja kina,« je prepričana Ukmarjeva. Razmeroma visok delež obiska imajo slovenski filmi (v lanskem letu so ti pritegnili 78.277 gledalcev, torej približno šestino), tudi zato, ker lahko ob projekcijah filmov pripravijo srečanja z njihovimi ustvarjalci, na primer režiserji ali igralci.
Potreba po profesionalizaciji
Od leta 2016 izvajajo tudi program Filmska osnovna šola, namenjen strokovnemu usposabljanju pedagogov za filmsko vzgojo. »Osnovne šole se vse bolj zavedajo uporabnosti ter pomena filma v vzgojno-izobraževalnem procesu; tako pogosteje uvrščajo filme na urnik in jih praviloma obogatijo s pogovori ali drugimi spremnimi vsebinami, marsikje pa filmsko vzgojo ponujajo tudi kot izbirni predmet.« Doslej se je usposabljanj udeležilo skoraj 1300 pedagogov iz 231 osnovnih šol.
Kot enega glavnih ciljev za prihodnost omeni profesionalizacijo in stabilno delovanje mreže. »Vse od začetka delujemo brez zaposlenih, torej na prostovoljni osnovi, kar sploh v zadnjih letih pomeni vse večjo oviro za razvoj mreže. Prišli smo do točke, ko brez profesionalizacije praktično ni več mogoče širiti obsega našega delovanja.«
Usmerjeni so tudi v nadaljnje širjenje filmskih občinstev in uravnotežen razvoj vseh kinematografov, vključenih v mrežo, kar pa bo zahtevalo bolj redno financiranje njihovega delovanja, vključno z zagotavljanjem strokovnih sodelavcev, ustrezne tehnične opremljenosti in podpore programskim vsebinam. »Teh premikov ni mogoče doseči le s pomočjo razpisov ministrstva za kulturo in pa filmskega centra, temveč je potrebna tudi podpora lokalnih oblasti,« poudarja Nina Ukmar. »Torej občin, ki bodo v svojih kinematografih prepoznale prava središča urbanega kulturnega življenja.«
