V do zdaj znanem (in ne bistveno spremenjenem) projektu (in v veljavnem prostorskem aktu) so grobo kršeni elementi usmeritev za varovanje spomenika. Investitorju je zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) na novo podal pogoj: predhodna izdelava konservatorskega načrta za večje posege v spomenik ali za njegovo celovito prenovo. Objekt je »nizka gradnja« na terenu, soudeležba na obsežni novogradnji stavbne oblike na lokaciji je nedopustna in ni »celovita prenova«. Predstavniki obeh soinvestitorjev (Joca Pečečnika in MOL) pritrjujejo pogojem ZVKDS in »obljubljajo« polno sodelovanje – seveda ob doseženih in že dogovorjenih projektnih koncesijah. Nekaj podobnega smo doživljali že do zdaj, saj so v tekstu projekta nanizani vsi okoljevarstveni pogoji iz odloka o Plečniku, v grafičnih delih načrta za gradbeno dovoljenje pa nič od tega ni uporabljeno. Na podlagi nenadzorovane odgovornosti posameznega vodje projekta je tako vedenje kaj pogosta praksa na področju načrtovanja gradenj v Sloveniji.
Kot eno od izhodišč za izdajo pozitivnega soglasja za projekt je predstavnik ZVKDS navedel tudi sklic na veljavni prostorski akt MOL, ki je pravna podlaga za gradbeno dovoljenje, ljubljanski OPPN za Bežigrajski športni park (BŠP). Dejstvo je, da vsebina OPPN narekuje prav vse, kar je obravnavano v projektu za gradbeno dovoljenje, ne glede na to, da s tem v celoti izniči pogoje državnega odloka o varstvu Plečnikovih del. Strokovni službi ZVKDS in ministrstva za kulturo (MK) sta prvi poklicani, da zahtevata umik veljavnosti prostorskega akta (OPPN), če ta ni v skladu z državnimi zakonskimi določili; po ustavi RS nezakonitost (prostorskih javnih) aktov ni dopustna. Odlok mestne občine (OPPN za BŠP in nadrejeni OPN) ni skladen z državnim odlokom o zaščiti Plečnikovih del že od leta 2009 naprej, nihče ni zahteval njegovih sprememb po nadzorstveni dolžnosti (ministrstvo za okolje in MK).
Ko se razpravlja o tem, da je lastnik zaščitene nepremičnine zasebnik, se pozablja na to, da je (bil) stadion javna (občinska) solastnina, da je bil namenjen za javno rabo kot športna površina, torej bi moral dobiti status »grajeno javno dobro«, izvzeto iz pravnega prometa, posledično z ničnostjo pravnih poslov še pred tem, ko se je čisto privatiziral, kar bi morala biti tudi skrb (in osebna odgovornost) mestnih svetnikov, ko odločajo o pogodbenih odnosih družbe BŠP.
Iz historiata razvoja projekta (tudi javne razprave na e-portalu Trajekt v letu 2004 in nadalje) je razvidno, da so se strokovni krogi že od vsega začetka upirali taki investiciji na obravnavani lokaciji, še posebno, ker je bil stadion že v fazi začasne zaščite kot državni kulturni spomenik Plečnikovih del, vendar je takrat s strani odgovornih javnih uslužbencev vseeno prevladal koncept razvoja nogometnega stadiona po pravilih Fife, kar je povzročilo enormno rast programa, na katerega se je priključil še ekonomski izračun zasebnega vlagatelja. Ker interesa Fife na tej lokaciji ne moremo več upravičiti, tudi program nogometnega igrišča je opuščen, bo treba »projektno nalogo« za prenovitvena dela na spomeniku postaviti na novo.
Na vse to bi moral misliti tudi bivši okoljski minister Jure Leben in kot vesten okoljevarstvenik primerno poskrbeti za okoljevarstveni element področja kulturne dediščine najvišjega ranga ter predvsem investitorja odvrniti od take namere razvrednotenja edinstvene nepremičnine, arhitekturnega spomenika državnega pomena.
Martina Lipnik u. d. i. a., Ljubljana
