V primeru oportunističnih politikov volilci vedo, da bi morali nekako ukrepati proti takim politikom, ker vidijo, da so oškodovani in da bodo plačali račun za dejanja takih politikov, v primeru neumnih pa jim ni treba nič storiti – ker se ne zavedajo (oziroma se nočejo v to poglabljati), da bodo tudi neumnost politikov čez nekaj časa plačali volilci. Mislim, da obstajajo izračuni, kakšne so posledice ukrepov vlade, ki je bila na oblasti od leta 2004 do leta 2008, ko se je denimo zunanji dolg Slovenije povečal s 15 na 40 milijard evrov, devizne rezerve pa se zmanjšale s 7,3 na vsega 0,6 milijarde, vendar pa volilci tega ne povezujejo z manjšimi osebnimi prejemki, manj priliva denarja v proračun, manjšimi pokojninami itd.

O človeški neumnosti se je veliko pisalo. Paul Tabori v knjigi Zgodovina človeške neumnosti kot glavno značilnost neumnosti navaja: mešanje vzroka in posledice. Gre za lenobo, »izogibanje uporabe nečesa, kar nam je dala narava, ali pa uporabo tega na nepravilen, izkrivljen način«. Pri tem ugotavlja, da znanje in pamet ne gresta vedno skupaj. Ugotavlja, da je pravzaprav večkrat veliko kopičenje znanja maska, za katero se skriva navadna neumnost. Če bi Tabori danes pisal knjigo, bi verjetno v njej navedel tudi primer »modrosti« slovenskega pravosodja: če si obtožen za več zločinov, kot ti jih dokažejo, si oproščen tudi za dokazane zločine.

Tudi v preteklosti ljudje niso iskali pravih razlogov za težave, zlo, ki jih je doletelo. Raje so se zatekli k enostavnim rešitvam težav: žrtvovali so bogovom živali, otroke itd. ali pa so našli »krivce«: coprnice, Jude, Slovane… To je seveda bolj enostavno kot pri svojih dejanjih iskati razloge za posledice prepuščenih dejanj, neukrepanja proti lažem, pokvarjenim politikom itd.

Neumnost ni prirojena, zato Oscar Wilde pravi: Neumnost je edini greh.

Majda Koren, Ljubljana