Športno kariero končuje ena najuspešnejših atletinj vseh časov Blanka Vlašić, ki je na mednarodni ravni zaslovela v skoku v višino. Splitčanka pri 36 letih sicer še ni naznanila uradnega slovesa od športnih tekmovališč, a njena odpoved nastopa na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu kaže na to, da se njen čas v atletiki izteka.
Po poškodbi boj z depresijo
Blanka Vlašić je olimpijsko premiero doživela leta 2000 v Sydneyju in kasneje nastopila še v Atenah, Pekingu in Riu de Janeiru. Na zadnjih dveh prizoriščih je osvojila srebrno in bronasto kolajno. Igre v Braziliji so bile pred štirimi leti njeno zadnje veliko tekmovanje, saj jo je ustavila zoprna poškodba ahilove tetive. »Mukotrpni boj za ozdravitev je naposled pri koncu. Zadnja magnetna resonanca je pokazala, da je kost v celoti zaceljena, a smo ocenili, da Blanki v tem trenutku ne bi uspelo preskočiti dveh metrov. Ker ne želimo razprodajati njenega ugleda, smo se odločili, da v Tokio ne bomo potovali,« je hrvaškim medijem sporočil Blankin oče in trener Joško Vlašić. Tekmovalka je dodala, da bi ji bilo žal, če se po uspešni rehabilitaciji ne bi poskusila vrniti na atletske stadione.
Doslej se še ni zgodilo, da bi športniki po štiriletnem premoru zaradi poškodbe znova osvajali kolajne na velikih tekmovanjih. Znana je zgodba ameriškega metalca diska Alfreda Oerterja, ki je deset let po koncu kariere znova začel trenirati in se pri 43 letih vrnil na tekmovališče, a zaradi političnih razlogov ni sodeloval na olimpijskih igrah v Moskvi 1980. Blanka Vlašić je bila na vrhuncu športne poti med letoma 2006 in 2011. Pred natanko desetletjem je bila v Monte Carlu izbrana za najboljšo atletinjo sveta, potem ko je na zagrebškem mitingu preskočila 208 centimetrov in skoraj zrušila rekord bolgarske zvezdnice Stefke Kostadinove. Zadnji zvezdniški trenutek je doživela v olimpijskem Riu, ko je pri 33 letih osvojila bronasto odličje. Poškodba ahilove tetive ji je preprečila nadaljevanje kariere in jo pahnila v hudo depresijo, da je v prsih čutila velik pritisk in težko dihala.
Konservativno življenje z bogom
V najzahtevnejšem obdobju življenja je uteho našla v veri in javnosti razkrila, da jo je bog našel v »trenutkih globoke žalosti«. »Ko sem opravila birmo, sem se tako kot večina mladih odločila, da boga ne potrebujem. Osredotočila sem se izključno na šport, saj je bil moj veliki cilj, da postanem najboljša na svetu, najboljša vseh časov. Za seboj sem imela ekipo, ki me je podpirala, da sem življenje podredila športu,« je leta 2017 razkrila na predavanju v hrvaškem kraju Marija Bistrica, kjer je potekal shod mladih katolikov. In nadaljevala, da je zaradi perfekcionizma živela v škatli, v kateri je bila edina možnost uspeh. »Vse drugo je bilo sramota.«
V času največjih uspehov je imela slavo, pozornost javnosti in materialno zaščito. Ko so se začele težave s poškodbami, je ugotovila, da ni nikogar več, ki bi ji ploskal. »Spoznala sem, da sem maltretirala svoje telo. Ni bilo važno, da me je bolela peta, a pride trenutek, ko tudi telo reče, da je dovolj.« Ko ji je prijatelj povedal, da je zanjo prižgal svečo pred kipom svetega Anteja na Poljudu, se je v njej zgodil verski premik. »Vedela sem, da mi lahko pomaga le čudež, ki pa ne bo prišel od ljudi,« je razložila.
»Izliv Svetega duha je v celoti spremenil moje življenje. Ne morem reči, da sem našla boga, ampak je on našel mene. Bog se me je usmilil in postal moj rešitelj. Hitro sem prekrižala svoje prejšnje življenje. Odšla sem v cerkev in se prečistila ob spovedi. Če me je bog odmaknil od športa, mi je hkrati pokazal, da v življenju obstaja veliko slajšega od športnega zmagovanja,« je povedala na katoliškem shodu. Med drugim se je odločila, da se bo do poroke odrekla spolnosti. Na Hrvaškem je postala goreča zagovornica tradicionalnih družinskih vrednot in se izpostavila kot zagovornica referenduma proti istospolnim porokam.