Deževen večer, nahrbtnik, poln alkohola, in zlata ribica v majhni posodi: to so okoliščine, v katere britanski dramatik mlajše generacije Simon Longman v drami Koščki svetlobe (Sparks, 2015) postavi vnovično snidenje dveh sester, ki se nista videli več kot deset let, vse od smrti njune matere, po kateri je starejša Jess brez slovesa izginila, leto dni mlajša Sara pa je medtem zaživela običajno, nevznemirljivo življenje. Longman, ki med drugim piše za londonsko gledališče Royal court, se je v domovini v zadnjih nekaj letih uveljavil kot obetavno avtorsko ime in za svoja besedila prejel več nagrad. Koščki svetlobe so njegovo prvo delo, ki bo uprizorjeno na slovenskih odrih – na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega jih v prevodu Eve Mahkovic (sicer tudi dramaturginje predstave) režira Barbara Zemljič.
Gre za na videz preprosto igro, ki govori o izgubi in bolečini, družinskih vezeh in odtujenosti, ter je hkrati ganljiva in humorna: Jess (igra jo Ajda Smrekar) se nekega večera pojavi pred vrati Sarinega stanovanja (Lena Hribar); v noči, ki sledi, se sestri, zdaj na pragu tridesetih, po dolgih letih tipajoče in previdno približujeta druga drugi. Večinoma govori Jess – o njunem otroštvu, preteklosti, nemiru, ki jo je gnal v potikanje naokoli –, Sara pa je bolj ali manj tiho. Dolgo ni jasno, v kakšnih razmerah sta se sestri razšli in ali lahko svoj odnos sploh obudita…
»Besedilo, ki skozi srečanje izgubljenih in poškodovanih sester odpira vprašanje odgovornosti ter krivde, je globoko zarezalo vame – in to na več ravneh,« pravi režiserka predstave Barbara Zemljič. »Dinamika njunih odnosov se po eni strani izkazuje skozi akcijo in dialog, po drugi pa enako intenzivno tudi skozi premolke in reakcije na podtekst, kajti tisto bistveno ostane neizgovorjeno. Upanje tu preseva skozi koščke svetlobe, ki se pojavljajo skozi neizmeren trud zbliževanja; sestri se namreč med sabo večkrat narobe razumeta, toda ljubezen je prisotna ves čas, tako v ljubečih spominih kakor tudi v jezi, zameri, nelagodju ali zavisti.«
Režiserka pristavlja še, da so dialogi spisani briljantno, v njih – zlasti po zaslugi spretnega prevoda Eve Mahkovic – natančno odsevata osebnosti protagonistk, njun govor pa je tudi bistveno različen. »Struktura drame je dramaturško nadvse premišljena tudi v skokih v času in prehodih iz realnega v nadrealno, zato smo z ekipo kar precej časa namenili raziskovanju koda in načina uprizoritve, ki bi temu kar najbolj ustrezal. Denimo z oblikovanjem prostora, ki omogoča tako realistične prizore kot odklon v nadrealno, hkrati pa ne omejuje razmaha igralskih kreacij.« Avtor glasbe je Davor Hercog, scenografijo je oblikovala Urša Vidic, kostume Tina Bonča, luč pa Andrej Koležnik.
