Seveda tudi iz jedrske fuzije, toda tu imamo težavo. Vlada, ki se poslavlja, in tudi dober del stroke pravita, da brez nje ne bo šlo, da bo v vsakem primeru elektriko treba proizvesti in da za naše današnje in še bolj prihodnje energetske potrebe – v industriji, prometu, gospodinjstvih pa še kje – to, kar nam lahko dajejo sonce, voda in veter oziroma obnovljivi viri, kot jim pravimo, ne bo dovolj. A problem jedrskih elektrarn, četudi so te stoodstotno varne, je, kot vemo, to, kar puščajo za seboj in kar ni enako kot vsak drugi odpadek. Smrtno nevarno sevanje, za človeka in naravo, moraš za dobo stoletij pokopati v (upajmo, da) neprebojnih sodih globoko v zemljo, a tudi zemlja ne zmore vsega.
Če se torej odpovemo še fuziji, nam ne preostane drugega kot radikalno zmanjšanje električne potrošnje, ker vsaj do zdaj znanost ni izumila obnovljivega vira iz naštetih treh naravnih ali drugih elementov, ki bi ta primanjkljaj pokril. In kako zmanjšati porabo elektrike, ko naj bi se množili njeni uporabniki: toplotne črpalke, električni avti, električni pogon tudi javnega in pomorskega prometa? Posebna zgodba je letenje na elektriko. Boscarol sicer napoveduje in dokazuje, da se da, toda za zdaj je nepredstavljivo, da bi airbusi s 600 ali samo 200 potniki iz Evrope leteli v New York ali Sydney in obratno v primernem času s fotovoltaiko in akumulatorji.
Kakor koli že, poraba energije se bo, tako ali drugače, morala zmanjšati in nič ne bo več tako, kot je bilo. A kako pridobiti družbeni konsenz za tovrstne reze? Že ko spregovorimo o nameri, da bi zgradili še kako hidroelektrarno na Savi ali drugje ter postavili dodatno vetrnico na Volovji Rebri, se uprejo tamkajšnje civilne iniciative, sladkovodni ribiči, kajakaši ter ljubitelji krajine in ptic. Da se jim ne zameri, oblast umolkne in dovoljenj za umeščanje v prostor in gradnjo ni. Tako da še danes – in ne ve se, do kdaj – ostajajo obnovljive zmogljivosti neizkoriščene. Pa vendar: do širšega družbenega konsenza o tem, da jih začnemo izkoriščati, da postavimo vetrnice in hidrocentrale in povrhu še zmanjšamo porabo elektrike – ker bo treba TEŠ 6 zapreti in morda tudi NEK –, bomo morali čim prej priti.
Zato je situacija, ki nastaja ob kitajskem koronavirusu, na neki način dobrodošla. V zahodni soseščini, tudi tam, kjer okužb še do včeraj ni bilo, je vlada 16 milijonov ljudi dobesedno prisilila v karanteno, razglasila je izredne razmere, zaprla vrtce, šole, fakultete in druge javne ustanove, prepovedala gledališke predstave, koncerte, športna tekmovanja omogočila le za zaprtimi vrati brez občinstva, celo tradicionalni papežev Angelus – to je seveda ukrep Vatikana – bo potekal le prek spleta, dovoljena je mobilnost le za izredne poslovne ali zdravstvene potrebe, skratka, življenje je povsem postavljeno na glavo… In ljudje se ne razburjajo. V strahu, da ne rečem paniki, v vse to privolijo, se prilagajajo, izrednost sprejemajo, seveda v veri, da bo trajala le kak teden ali mesec. No, pri nas tako hudo še ni, a se moramo vendarle navaditi na to, da nam bo zavoljo vsaj delne zmage nad podnebnimi spremembami sprejemanje izrednosti postalo stalnica, da se začnemo marsičesa odvajati in postopoma privolimo v manj potrošniško ali če hočemo razsipniško oziroma v skromnejše življenje. Druge poti ni.
A dodaten problem pri nas je, da prevzema oblast stranka, ki nas bo najmanj do naslednjih volitev odvrnila ali, za mnoge, »obranila« pred opisanimi spremembami, ker preprosto razglaša, da podnebne spremembe niso posledica človeške nespameti, ampak naravni ciklični proces ter mantra radikalnih okoljevarstvenikov. Kako bo SDS odgovorila predsednici evropske komisije, Ursuli von der Leyen, ki pričakuje, da bo sleherna članica EU prispevala k njenemu Green New Dealu, pa bomo še videli.
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
