Odločitev angleške, irske in škotske nogometne zveze je v skladu z navodili evropske nogometne zveze Uefe, ki pravi, »da bi morali otroci 6–11 leta na treningih prenehati udarjati žogo z glavo«. Otoške zveze so v tej starostni kategoriji zato že uveljavile prepoved, postopoma pa bodo uvedle podobne spremembe tudi za nogometaše med 12. in 16. letom starosti. Omejitve igre z glavo po drugi strani v nobeni starostni skupini ne bodo veljale za tekme. »Zanimiva in nekoliko nenavadna je odločitev, da na treningu ni dovoljeno udarjati žoge z glavo, na tekmi pa lahko,« so bili skopi v izjavi v Nogometnem klubu Olimpija, kjer pravijo, »da delujejo po smernicah zvez UEFA, FIFA in predvsem krovne organizacije NZS«. Nogometna zveza Slovenije sicer ni odgovorila na naša vprašanja.
So pa znali več povedati v Domžalah, kjer so o tem že razmišljali, vendar se jim odločitev o kakršnikoli prepovedi zdi smiselna samo kot odločitev celotne slovenske nogometne družine. »Pozorno bomo spremljali nadaljnje izsledke raziskav, saj veliko o delovanju možganov, predvsem pri mlajših, še ni znanega, vsekakor pa je potrebno razmišljati o preventivi. Zavedati se moramo, da so poškodbe glave, posebno takšne, ki nastanejo s ponavljajočimi udarci v glavo, težava, ki se sicer veliko pogosteje pojavlja v kontaktnih športih, na primer pri ameriškem nogometu, vendar je prav, da tudi v nogometu temu posvetimo pozornost, sploh ko govorimo o naših najmlajših,« je pojasnil Nejc Berce v imenu Nogometnega kluba Domžale.
Problematični ponavljajoči se udarci
Navezave na ameriški nogomet so logične, saj je bila ta zgodba v zadnjih letih medijsko izredno izpostavljena, potem ko so raziskave pri poklicnih igralcih ameriškega nogometa odkrile CTE, napredujočo bolezen možganov, ki se kaže v izgubi spomina, demenci in depresiji. Boj za razkritje resnice ameriško-nigerijskega zdravnika dr. Benneta Omaluja je popisala tudi drama Pot zmagovalca z Willom Smithom. A zaskrbljenost glede bolezni možganov po novih ugotovitvah ni več vezana zgolj na tako imenovane grobe športe, v katerih zaradi močnih trkov pogosteje prihaja do ponavljajočih se poškodb glave. V ameriški reviji The New England Journal of Medicine je bila lani oktobra objavljena raziskava, ki je pokazala, da so degenerativne bolezni možganov privedle do smrti 2,9 odstotka izmed 7.600 bivših škotskih nogometašev, kar je za tri in pol krat več kot v primeru splošne populacije s podobnim socioekonomskim ozadjem.
Kontrolna skupina škotske raziskave, financirane s strani Angleške nogometne zveze in Nogometnega združenja nogometašev, je zajemala 23.000 posameznikov. Stopnja pojavnosti Alzheimerjeve bolezni je bila petkrat višja, stopnja umrljivosti zaradi Parkinsonove bolezni pa dvakrat višja. Vratarji, ki bistveno redkeje igrajo z glavo, pa so imeli v primerjavi z igralci v polju 59 odstotkov manj možnosti za podobna obolenja. »Če bi šlo za moje otroke, jim ne bi dovolil udarjati žogo z glavo v mladih letih,« je za BBC dejal dr. Michael Grey, nevrolog z birminghamske univerze, ki meni, »da so tovrstni previdnosti ukrepi smiselni, dokler ne dobimo jasnih odgovorov«. Zdravnik škotske nogometne zveze John MacLean deli njegovo mnenje, seveda pa so potrebne dodatne študije, ki bi nedvomno pokazale povezanost med igranjem nogometa in pojavom demence. »Moramo biti razumni in pragmatični pri zmanjševanju števila udarcev z glavo pri mladih nogometaših. In igra z glavo je precej pogostejša na treningih kot na tekmah.«
»Videti je, da niso samo "veliki udarci" tisti, ki vplivajo na pojavnost bolezni kasneje v življenju,« je vse bolj aktualno temo nogometa komentiral tudi Robert Stern, profesor nevrologije na bostonski univerzi in dodal: »Vseeno pa to med igralci nogometa, starši in trenerji ne bi smel biti razlog za paniko.« Zaključkov raziskave namreč po njegovem mnenju ne moremo kar posplošiti na vse ostale redne in občasne neprofesionalne igralce nogometa. »Pozorno spremljamo trende v svetu in bomo v okviru NZS sprožili debato tudi o tej tematiki, težko pa se je postavljati v vlogo strokovnjakov, kdaj in kakšne omejitve bi bile potrebne,« so podobno razmišljali tudi pri Domžalah.
Ukrepi smiselni za zamejitev tveganj
Se pa pri tem, kljub temu da igra z glavo ni integralen del nogometa pri otrocih, postavlja še eno vprašanje, in sicer, kako bodo mladi nogometaši ob uvedbi takšnih omejitev osvojili tehniko igranja z glavo. Nekdanji nogometaš v premier ligi Ryan Mason, ki se je moral predčasno športno upokojiti zaradi frakture lobanje, zagovarja rabo mehkih žog za učenje tehnike udarca z glavo. Danes 28-letni nekdanji vezist, ki je poškodbo utrpel v hudem trku z Garryjem Cahillom na premierligaški tekmi med Hullom in Chelseajem leta 2018, je danes sicer trener Tottenhamove selekcije do 18 let.
Vprašanj in dilem v povezavi z uvedbo novih smernic seveda ne manjka, odzivi otoške nogometne javnosti so mešani, a je stališče zveze jasno glede preventive. »Potrebno je poudariti, da empirične raziskave niso potrdile povezave med igro z glavo v mlajših kategorijah in kasnejšimi težavami profesionalnih nogometašev, a je škotski nogomet ne glede na to obvezan skrbeti za zdravje mladih tekom njihovega razvoja. Igra z glavo je pri mladih redka, z novimi smernicami pa želimo karseda zamejiti morebitna tveganja,« je smiselnost novih pravil za Guardian pojasnil izvršilni direktor Škotske nogometne zveze Ian Maxwell. Oglasile so se tudi že civilne organizacije s področja poškodb možganov in pozdravile spremembe, hkrati pa zahtevale še več pravočasnega ukrepanja: »Povsem razumno je omejiti število udarcev z glavo pri mladih,« je ocenil Peter McCabe iz britanskega združenja za poškodbe možganov Headway in pristavil: »Vprašanje pa je, ali je to res dovolj? Bi morala omejitev veljati samo pri otrocih? Ne smemo dopustiti, da ključna vprašanja ostanejo nerazrešena. Sem spada tudi vprašanje – kdaj je varno začeti z igro z glavo, če sploh? Pri tem si ne smemo dovoliti čakati 30 let na ugotovitve longitudinalnih raziskav.«
