Rodil sem se v Nemčiji, v Medžimurje smo se z družino priselili pri mojih štirih letih. Od študijskih let živim v Zagrebu, a se tja zelo rad vračam. Po eni strani Medžimurje zaznamuje poseben mir, po drugi pa se zdi, da pod to mirno površino brbota neka energija, ki je tik pred izbruhom.
To drži tudi geografsko, saj ima to območje veliko podzemnih vod, včasih smo imeli rudnike, tako da je velik del Medžimurja preluknjan z rovi, za katere nihče natančno ne ve, kje se začnejo in kje končajo. Rudniki so sicer zaprti, a občutek, da se pod površino skriva nekaj pomembnega, ostaja.
Podobno drži tudi za Medžimurce, kajne?Da, Medžimurci so večinoma tihi in zadržani, praviloma gledajo v tla, radi se pohvalijo edino s tem, kako marljivi so. A po drugi strani stvari radi pometajo pod preprogo, take situacije pa s časom praviloma preraščajo v mnogo večje težave. Vsak pravi Medžimurec vse počne na način, da bi bil čim bolj podoben sosedu – fasado svoje hiše recimo pobarva z enako barvo, a za temi fasadami vsak živi neko svoje, bolj ali manj bogato življenje. Je v Medžimurju res vse tako temno kot v mojih romanih? Seveda ne, a trenutno me bolj fascinirajo zgodbe, ki so bližje dnu, z njimi se prebijam tudi skozi svoja notranja nasprotja.
Zdi se, da je v takem okolju ljubezenska zgodba med mladim Romom in Hrvatico v srednjih letih, kot se zgodi v romanu Cigan, ampak najlepši, najbolj vsakdanji, a hkrati najbolj grozen scenarij. Zakaj?Medžimurje ima veliko mešanih zakonov in zvez. Želel sem prikazati, kaj bi se zgodilo, če bi se v neko hrvaško naselje zaradi ljubezni hotel priseliti Rom, in to ravno v času, ko so napetosti med hrvaško in romsko skupnostjo tam na vrhuncu. Vsaka skupnost je tolerantna do neke meje, a mene zanimajo trenutki, ko začne pokati, ko se tudi najbolj liberalne skupnosti začnejo v takih trenutkih obnašati agresivno. Eksplicitnost ljubezni, želja, da hočeta dve osebi nekje živeti skupaj, se mi je zdela dovolj dober razlog, da si v tekstu ustvarim laboratorij za raziskovanje možnih izidov.
Kakšen je položaj Romov v Medžimurju, kjer so prisotni že vsaj od 19. stoletja? Predvidevam, da enako slab kot v Sloveniji.Več kot devetdeset odstotkov prebivalstva v Medžimurju je bilo od nekdaj hrvaškega, Romi pa seveda živijo na obrobjih. Hrvatom pogosto prodajajo svoje izdelke ali jih prihajajo prosit za denar, stik torej obstaja. Romski otroci v najboljšem primeru končajo zgolj štiri razrede osnovne šole, saj mnogi živijo v hiši brez elektrike, vode, gretja, bolj kot izobrazba jih seveda skrbi preživetje. Nekateri mladi Romi se sicer tudi izšolajo, pa jih potencialni delodajalci pogosto zavrnejo zaradi romskega priimka.
Medžimurje je bilo sicer vedno precej odprto, a v vmesnem času je drobni kriminal, ki izhaja s socialnih žarišč v romskih naseljih, med Hrvati sprožil veliko sovraštva. Posledice pa mnogokrat prenašajo tudi Romi, ki niso nič krivi, niti nimajo moči, da bi v svojem naselju kaj spremenili.
V romanu ste kritični tudi do navideznih hrvaških humanitarnih akcij za reševanje »romskega vprašanja«. A tudi vaše pisanje bi lahko bilo razumljeno kot eksploatacija – niste Rom, niste kurdski begunec, niste ženska, a opisujete njihove izkušnje.Na to kritiko sem bil pripravljen in nanjo nimam dobrega odgovora. A če te zgodbe ne bi zapisal jaz, je ne bi nihče. Dopuščam, da je moje videnje problematike mestoma zmotno, a od civilizirane družbe se pričakuje, da bomo rekli – oni so pač drugačni in to nas ne moti. Meni pa se zdi, da imam pravico reči, da me neke stvari motijo – moti me, da otroci ne končujejo šole. Izobrazba je temelj tega, da nekomu omogočimo možnosti za srečno življenje. Del te odgovornosti je tudi na romski skupnosti, še večji del pa na vseh nas, da torej nekemu otroku omogočimo osnovne infrastrukturne pogoje, da nekdo skrbi za njegovo hrano in higieno…
Kdo so bili vaši informatorji pri vseh teh vprašanjih? Ena od resničnih težav, pa tudi tematika vašega romana je kompleksna jezikovna situacija v Medžimurju. Ne gre le za medžimurščino, v obeh romanih pri nas prevedeno v prekmurščino, temveč tudi za romščino, mnogi Romi namreč ne govorijo hrvaško.Medžimurski Romi govorijo bajaščino, torej staroromunski dialekt, ne pa romsko, tako da jih niti drugi Romi na Hrvaškem ne doživljajo kot svoje in so večkratni tujci. Nekaterim, ki so z mano delili izkušnje, je bilo neprijetno, drugi so komaj čakali, da povejo svojo zgodbo. Najbolj sta mi pomagali srednješolki; pristopili sta po nekem literarnem pogovoru, ki sem ga imel na njihovi šoli, potem pa smo s pomočjo učiteljev in staršev večkrat govorili, še danes smo občasno v stikih.
Prav ste imeli, čeprav sem jim razložil, kaj počnem, so bili moji sogovorniki vedno pred tveganjem, da bom njihovo zgodbo izkoristil za zaslužek s svojo literaturo. Tudi v romanu Črna mati zemla sem izkoristil zgodovino svoje družine in dal roman najprej prebrati materi in sestri, ali se strinjata z objavo. Ampak kaj pa počnejo umetniki drugega, kot eksploatirajo zgodbe, svoje in tuje?
