V nacionalnem gospodarstvu imamo mnogo dejavnosti, v katerih je racionalen tako imenovani strokovni organizacijski princip. Za te dejavnosti velja, da morajo imeti tudi maksimalno, ne pa absolutno avtonomijo, mednje nedvomno sodi tudi zdravstvo, v njih pa je bistvenega pomena njihova družbena odgovornost. Prav ta je pogoj za njihovo strokovno avtonomijo. Brez nje se organizacija razvija v tako imenovani koncept delovnega kolektiva. Kar pomeni, da so posamični interesi izvajalcev sistem na najvišji organizacijski ravni.

Pri opredelitvah organizacijsko-upravljalskega koncepta je nujno upoštevati, da so tudi še tako strokovno usposobljeni izvajalci samo ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, torej homo economicusi. Brez te karakteristike bi človeštvo že davno izumrlo. Tudi strokovni razvoj vsakega posameznika je povzročen zaradi te človeške karakteristike. Ta ekonomski princip pa se seveda v vsakdanjem življenju mehča z vidika etike in morale. Če absolutiziramo ekonomski princip na družbeni ekonomski ravni, dobimo neoliberalizem, ki je pri nas prevladujoča ideologija, če pa ekonomski princip absolutiziramo na osebni ravni, človeško življenje izgubi vsak smisel.

Nacionalno gospodarstvo se izvaja v dveh sektorjih, v tržnem gospodarstvu in v javnem sektorju. V tržnem gospodarstvu so podjetja popolnoma avtonomna in je njihov osnovni motiv dobiček. Za te dejavnosti je značilno, da potrošnik tržnih dobrin nastopa kot posameznik. Na tržnem področju ekonomski principi veljajo dosledno. V tej dejavnosti je osnova za odgovorno upravljanje lastniški kapital.

Za javni sektor pa je značilno, da se ponudba in povpraševanje opravljata v družbenih institucijah, ki so svojo legitimnost dobile na demokratičnih volitvah. Tudi v teh dejavnostih delujejo ekonomski principi, tudi dobiček, ki pa mora biti vtkan v upravljalski organizacijski sistem, tako da se učinkovito uresničujejo družbeni cilji.

Za organiziranost javnega izvajalskega sistema poznamo dva načina: prvi je tako imenovani državni birokratski, pri katerem je temeljni princip RED, in drugi sodobni podjetniški sistem, ki mora biti zasnovan na podjetniški organizacijski kulturi. Bistvo celotnega javnega sektorja pa je, da država nastopi kot makroupravljalec.

Na koncu moram poudariti, da je za učinkovitost tako tržnega kot javnega sektorja nujni pogoj, da deluje demokratični družbenoekonomski sistem države. Ker je ta pri nas daleč od optimalnosti, se tudi upravljanje javnega sektorja odvija po državnem birokratskem sistemu.

Izmislili smo si celo Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) pa tudi druge institucije, na primer posebno družbo za izgradnjo drugega železniškega tira (2TDK), ki uničujejo uspešno upravljanje države in spodbujajo sistemsko korupcijo.

Mag. Janez Tršan, Ljubljana