Odkar so v Ankari migrantom in beguncem pred desetimi dnevi sporočili, da jim je pot v Evropsko unijo odprta, poteka med Grčijo in Turčijo propagandna vojna, v kateri je težko razbrati, kaj o dogodkih na njuni meji je res in kaj ne. Turki tako med drugim trdijo, da je v EU prek Grčije vstopilo že 100.000 migrantov, da grške varnostne sile proti njim uporabljajo prave naboje in da so tri ubili. Uradne Atene to zanikajo, je pa grška policija konec tedna na meji s Turčijo uporabila solzivec in vodne topove, na kar je turška policija odgovorila s solzivcem, migranti pa so v grške policiste metali kamne.
Grčija na drugi strani trdi, da Turčija še spodbuja migrante z lažnimi novicami o odprti meji. Trdi tudi, da so se turški organi z oklepnim vozilom lotili podiranja grške ograje na meji med državama, da bi migrantom olajšali pot v EU. O tem so objavili tudi posnetek.
Erdogan jutri v Bruslju
Zaradi razvoja dogodkov od petka 28. februarja, ko je Turčija sporočila, da zaradi prihoda novih beguncev iz sirskega Idliba ne bo več ovirala njihove poti proti EU, bo jutri na obisku v Bruslju turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Sestal se bo s predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom evropskega sveta Charlesom Michelom. Glavna tema bo usoda sporazuma iz leta 2016, po katerem mora Turčija zadrževati sirske begunce in druge migrante v zameno za evropska sredstva, za vizumsko liberalizacijo, napredek v procesu približevanja članstvu v EU in v zameno za sprejem dela sirskih beguncev v evropske države. Strani druga drugo obtožujeta, da ne spoštuje sporazuma. Erdogan je pred obiskom EU tudi posvaril, da je to, kar se dogaja, šele začetek.
Daleč je govor o Evropi brez zidov
Ravnanje Turčije je sprožilo različne odzive v evropskih državah. V Nemčiji skuša kanclerka Angela Merkel pet let po tem, ko je leta 2015 v Nemčijo prišlo 890.000 prosilcev za azil, preprečiti ponovitev te epizode, zaradi katere mora ves čas poslušati očitke z desnice. Notranji minister Horst Seehofer (CSU) pa je na twitterju zapisal: »Meje z Evropo niso odprte za begunce in to velja tudi za naše, nemške meje.« Očitno je kanclerki vsilil svoje stališče. Še vedno pa je 47 odstotkov Nemcev za sprejem ljudi z grško-turške meje. Poleg tega so župani sedmih velikih mest, tudi Kölna, Düsseldorfa, Hamburga in Potsdama, izrazili pripravljenost, da sprejmejo otroke brez staršev in otroke, ki živijo v grških begunskih taboriščih.
V Avstriji je veliko ogorčenja izzval župan Innsbrucka Georg Will, ki je predlagal, da bi to mesto s 300.000 prebivalci sprejelo poleg sedanjih 700 še 200 migrantov. Kritizirali so ga predvsem v skrajno desni Svobodnjaški stranki (FPÖ), pritegnil pa jim je tudi kancler Sebastian Kurz iz Ljudske stranke.
Voditelj švedskih desničarskih demokratov Jimmie Akesson pa je pred nekaj dnevi odšel na grško-turško mejo in migrantom delil letake z napisom »Ne prihajajte k nam. Ne moremo vam dati denarja in stanovanja.« in podpisom »Švedski narod«. Številni Švedi mu očitajo, da je to storil v njihovem imenu, ne da bi mu dovolili. Vendar so zdaj razen Zelenih in radikalne levice vse druge politične stranke proti sprejemanju migrantov in beguncev. Daleč je 6. september 2015, ko se je nekaj dni po utopitvi 3-letnega Kurda Alana Kurdija socialdemokratski premier Stefan Löfven proslavil s svojim govorom, v katerem je nastopil proti »zidovom v Evropi«. Tisto leto je Švedska s svojimi 10 milijoni prebivalcev sprejela 163.000 prosilcev za azil. Predvsem finančne težave občin in težave pri integraciji beguncev so že leta 2016 povsem spremenile odnos Švedov do migrantov. Letos naj bi vendarle prišlo še 23.000 beguncev, za vladajoče socialdemokrate preveč, premalo za njihove koalicijske partnerje Zelene.
