Za kratek čas jo je pretrgal hrup enovprežnika, ki je s trupli zapeljal po osamelih ulicah proti pokopališču nad mestom. Zagrebli so jih tako malomarno, da so grobove kmalu razkopali psi, kar je opazila mati umorjenega Džemala in poskrbela, da so jih potem dostojno pokopali. To je bil po večmesečnem surovem zasliševanju in poskusih reševanja obtoženih epilog ustrahovalnega sojenja tuzelskim ilegalcem z vnaprej znano razsodbo ustaškega naglega mobilnega sodišča, na katerem so na smrt obsodili enajst ljudi, po pritožbenem postopku pa usmrtili štiri od njih. Za Lebeničnikovo je bil to konec siceršnje kalvarije, sklepno dejanje življenjske drame, ki je po moralni razsežnosti in silovitosti enakovredna antičnim tragedijam. Za delavsko Tuzlo, zibelko rudarskih uporov, je bilo to rojstvo legende o delavski, antifašistični heroini, ki se je ohranila do današnjih dni. Po drugi svetovni vojni so Amalijo in njenega sina Andreja s častmi pokopali na partizanskem pokopališču, leta 1964 so v tuzelskem predmestju Slavinovići, kraju njenega bivanja, po njej poimenovali osnovno šolo in nato še ulico. Po letu 1992 je bila šola preimenovana v OŠ Slavinovići, ulica pa še vedno ohranja spomin nanjo. Ta dogajanja, zlasti ganljive izpovedi sojetnic Zore Holovac, Vere Nikolić, Vere Mujbegović, so skrbno popisana v zborniku Tuzla u radničkom pokretu i revoluciji, leta 2016 še v dvojezični biografski knjižici Amalija, s katero sta se ji poklonila tamkajšnja slovenska skupnost in mesto Tuzla.

Amalija Lebeničnik, v tujini uveljavljena, v domovini pa neznana borka za pravice delavcev in delavk, se je rodila leta 1879 v Lokah pri Zagorju ob Savi v revni družini rudarja Urbana Drolca. Že v rosnih letih se je morala lotiti pomožnih del v rudniku, da bi sploh preživela. Tako je zelo zgodaj spoznala stvarnost nepravične družbe in dojela, da se bo morala za pravico do dostojnega življenja krepko boriti. V tem boju, ki se je zanjo začel, ko se je kot 11-letni deklič udeležila rudarske stavke v Trbovljah, je vztrajala do konca.

Leta 1898 sta se s soprogom Andrejem, sokrajanom iz Lok, ki je prav tako prihajal iz rudarskih vrst, upajoč na boljše življenje podala proti porurskim rudnikom v Nemčiji. V avstrijskem Judenburgu, prvi postaji do cilja, je leta 1900 povila prvorojenčka Leopolda, ki so mu sledili še punčka Frančiška in fantje Andrej, Albin in Tomas Maks. S tem se je za Lebeničnikove začelo četrt stoletja dolgo obdobje selitev, od Dortmunda, Hamborna, Essen-Borbecka, Bottropa… do srbskih in bosanskih rudnikov, kar jih je kmalu vpeljalo v žarišča mednarodnega delavskega boja. Povsod so z lahkoto vzpostavljali stike in delavstvu odpirali vrata svojega doma, kamor so po nasvet in pomoč zahajali ne le delavci in proletarska mladina, temveč tudi delavski voditelji.

Z zaostrovanjem okoliščin pred prvo svetovno vojno in med njo je Lebeničnikova še odločneje vztrajala pri svojih idealih. Brezplodnim razpravam vodstva socialdemokratov o ukrepih proti vojni se je postavila po robu z nastopom na protivojnih demonstracijah v Essen-Borbecku in četudi je bila članica komiteja nemške SDP, je pogumno razkrila njihovo škodljivo politiko. Demonstracije so bile zadušene s silo, številni, med njimi tudi sin Andrej, pa mobilizirani v nemško vojsko. Ko je prišlo do razkola med nemškimi socialdemokrati, se je opredelila za levo frakcijo, Spartakovo zvezo, ki sta jo ustanovila Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht. V odsotnosti mobiliziranih delavcev je z delavkami pripravljala demonstracije. Leta 1915 se je kot članica nemške delegacije udeležila konference mednarodnega socialističnega gibanja žensk v Bernu, kje je spoznala Claro Zetkin, ki je močno vplivala na njena najdejavnejša leta. Septembra istega leta se je kot pripadnica leve frakcije SDP Nemčije udeležila še konference Socialistične internacionale v Zimmerwaldu pri Bernu. Prevzeta z resolucijo socialistk o boju za enakopravnost žensk in proti vojnohujskaški politiki elit, zaradi katere so v boju drug z drugim milijoni delavcev umirali za interese dobičkarjev in politikantov, ter navdušena nad oktobrsko revolucijo sta z možem sodelovala v množičnih stavkah, ki so zajele Nemčijo. Leta 1918 pa se je Amalija v Berlinu udeležila ustanovnega kongresa Nemške komunistične partije. Bila je osebna poverjenica Rose Luxemburg za območje Porenja - Vestfalije. Z Roso je tesno sodelovala do njenega umora leta 1919. Izgube svoje vzornice in zloma nemške delavske revolucije, vstaje Spartakove zveze leta 1919, v kateri sta sodelovala z možem, ni nikoli prebolela.

Po nemškem porazu in francoski zasedbi Porurja so se Lebeničnikovi leta 1923 vrnili v novo domovino, Kraljevino Jugoslavijo. Opravljali so priložnostna dela v srbskem Senjskem Rudniku in tovarni sladkorja v Ćupriji, leta 1924 pa so se nastanili pri Tuzli, v bližini rudnikov Kreka in Lopare. Kot povsod je bil dom Lebeničnikovih tudi v zaselku Simin Han odprt za delavce, sindikaliste in aktiviste prepovedane KPJ. Tiskar Albin in ključavničar Tomas Maks sta se pridružila bratu Andreju in ne glede na pregone delovala pri delavskem domu Svoboda; prvi je izdeloval klišeje za propagandno gradivo, drugi jih je tiskal, Amalija pa je gradivo dostavljala delavcem… Po razkritju ilegalne delavske organizacije, aretacijah in surovih zasliševanjih so aktivistom leta 1932 sodili v Beogradu. Albinu so prisodili tri, Tomasu Maksu pa štiri leta zaporne kazni v zloglasni ječi v Sremski Mitrovici. Medtem so se drugi družinski člani zaradi nadlegovanja policije umaknili v Vinkovce na Hrvaško, kjer sta se jim po prihodu iz zapora pridružila Albin in Tomas Maks. Ko jih je tudi tam policija zaradi delovanja začela preganjati, so se razkropili; oče Andrej, tedaj že upokojenec, in Amalija sta se preselila v Slavinoviće nad Tuzlo, Albin je odšel v Sarajevo, Tomas Maks na Hrvaško, od koder se je leta 1939 vrnil v Tuzlo.

Kljub letom se je Amalija čedalje bolj posvečala ozaveščanju delavstva, zlasti delavk. Mednarodni praznik žena je bil posebna priložnost, tudi na predvečer druge svetovne vojne, 8. marca 1940, ko je v hiški na obrobju mesta s skupino delavk prepevala in jim pripovedovala o bojih nemških delavcev in delavk za dostojno življenje. Zelo ponosna je bila na junaštvo žena med lakoto v letih 1916–1917, ko je oblast z maščevalnimi ukrepi poskušala ukrotiti delavce in kljub hudemu pomanjkanju hrano še izvažala. Tedaj je sto golorokih delavk in mater poleglo na železniške tire in z lastnimi telesi preprečilo izvoz živil. S to drzno akcijo so dosegle, da se je za nekaj časa izvoz hrane s tega območja ustavil.

Z začetkom druge svetovne vojne so se Lebeničnikovi z vso vnemo vključili v odporniško gibanje. Njihov dom je postal kurirsko stičišče in točka za oskrbo borcev. Po neki neuspeli akciji tuzelskih ilegalcev so po hišni preiskavi in najdbi propagandnega gradiva, orožja, streliva in sanitetnega materiala aretirali Amalijo, soproga in sina Andreja. Kljub okrutnemu večmesečnemu zasliševanju se niso zlomili. V priporu si je Amalija delila celico s 13 dekleti in ženami. Z nostalgijo jim je pripovedovala o hrepenenju po tem, da bi vsaj za tri dni zaživela v popolni svobodi, in upih, da bo to doživel vsaj kdo od njenih najbližjih, če že njej ni usojeno. Vklenjeni, kljub letom še vedno pokončni starki so v začetku februarja 1942 sodili tri dni in jo s sinom Andrejem obsodili na smrt, nato pa z zavrnitvijo pritožbe sodbo še potrdili. Po pričevanju preživelih soujetnic je Lebeničnikova zavrnila zadnje obhajilo in duhovnika odslovila. Ko se je poslovila od sojetnic, je opirajoč se na sina in pojoč Internacionalo v nemščini – saj se je zaradi prezgodnjega odhoda iz domovine v maternem jeziku ni utegnila naučiti – stopila pred morilce. Prošnji, da bi jo ustrelili prvo, da ne bi videla umirati sina, niso ugodili, temveč so jo, obkladajoč jo z žaljivkami, umorili zadnjo. Ponujeno prevezo čez oči je zavrnila in se zroča v rablje zgrudila pod streli. Po nekaterih navedbah so moža Andreja zaradi pomanjkanja dokazov oprostili, po drugih naj bi bil končal v zloglasnem Jasenovcu. Lahko da sta obe navedbi točni in je bil kot številni drugi formalno oproščen ter nato »preventivno« napoten v taborišče. Sinova Albin in Tomas Maks sta odšla k partizanom, preživel pa je le slednji.

Kako bi Lebeničnikovi kot neuklonljivi idealisti delovali v delavski, novi Jugoslaviji, lahko le ugibamo. Revolucionarne turbulence jih verjetno ne bi kaj dosti zmedle, saj so jih bili vajeni. Kako pa bi doživljali uresničitev dežele sanjske svobode, v kateri svoboda ni pela, kakor so sužnji peli o njej? Vsaj ne vsem. Kako bi dojeli državo, v kateri so zaživele do tedaj še nedosežene delavske pravice in je bila uzakonjena enakopravnost žensk, a so bile, žal, na stranpoteh diktature proletariata sočasno kršene temeljne človekove pravice? Bi kot zapriseženi egalitaristi molče opazovali nastajanje »novega razreda«, ki se je oklepal oblasti in privilegijev, lastnemu zgodovinskemu eksperimentu delavskega (samo)upravljanja, koraku do dejansko demokratične družbe, pa z ideološkimi omejitvami že vnaprej onemogočil polno zaživeti? Ni dvoma, da bi jih čas in dogodki postavili pred hude preizkušnje, a sodeč po življenjskem slogu Tomasa Maksa se jih hlastanje po oblasti in privilegijih zagotovo ne bi prijelo.

V zapisih o Amaliji Lebeničnik je nemara nekoliko patetike, saj izhajajo iz posebnih okoliščin. A je zagotovo veliko takega, kar bi našo pogumno rojakinjo naredilo še pomembnejšo, ostalo nezabeleženega. To je, nevajena samohvale, odnesla s seboj v grob. Kakorkoli že, ostal je spomin na imenitno žensko, pokončno borko za uresničitev pravične družbe, ki je ta boj doživljala celovito, globoko prepričana, da ni ženskih pravic brez delavskih pravic, da ni pravičnosti brez enakih možnosti za vse. Kar je še kako aktualno tudi danes, v časih globalnega pohoda postmodernega totalitarizma kapitala, ki svoje cilje uresničuje z revščino množic in sistematičnim kratenjem doseženih delavskih pravic, izčrpavanjem naravnih virov in degradacijo okolja, z domnevno vrnitvijo k tradicionalnim vrednotam, a v škodo pravic žensk, s podrejanjem celotne družbe neoliberalnemu ekonomizmu. Tudi pri nas. Zato boj za pravice delavstva in delavk, v katerega se je po svetu vključilo tisoče Amalij, ostaja trajen navdih za vse izkoriščane; 8. marec, kot poklon borkam in njihovemu trpljenju, pa ostaja simbol tega boja in opomnik, da pravice niso dosežene enkrat za vselej, temveč se bo treba za njihov obstoj in razvoj še naprej boriti.

STANISLAV KOBLAR