Prevarani sokoli?

Prvo sem prebral, druge nisem. Med branjem in po branju prve mi je večkrat prišla na misel besedna zveza »politični pamflet«. Preveč očitna je namreč ideološka usmerjenost vseh sodelujočih pri nastanku knjige. Podtikanje nekakšne prevare je preveč očitno, da bi jo lahko sprejeli kot zgodovinsko dejstvo. Podoben vtis mi je po telefonskem pogovoru potrdila tudi vrsta bralcev. Žal mi starost in bolezen ne dopuščata, da bi natančno, obsežno in argumentirano pojasnil vtis, ki se mi je nenehno vsiljeval med branjem prve knjige. Zato sem bil toliko bolj vesel odziva zgodovinarja športa (Objektiv, 25. januarja 2020), ki je na akademski način z zgodovinskimi argumenti, dostojno ter brez ideološke politizacije in spremljajočega sovražnega govora (kar je 14 dni pozneje uprizoril dr. Čuk) nastavil ogledalo avtorjem knjige Prevarani sokoli.

Z znanim preimenovanjem nekdanjih sokolskih društev, ki ga dr. Čuk zloglasno imenuje prevara, imam tudi nekaj lastnih izkušenj. V resnici sem »otrok« Sokola. Svojo »športno pot« sem začel pred drugo svetovno vojno v enem od sokolskih društev. Med vojno je društvo prenehalo delovati, ker je okupator zasedel sokolski dom ter ga uporabil za konjušnico in skladišče orožja. Po vojni je nekdanje društvo Sokol najprej dobilo ime »fizkulturno društvo« in še pozneje TVD (telesnovzgojno društvo) Partizan. O preimenovanjih mladi člani društva nismo razmišljali, najbrž tudi zato ne, ker se vsebina društvenega dela kljub različnim nazivom organizacije ni spremenila. Osrednji vsebinski sklop delovanja je bila še vedno orodna telovadba oziroma športna gimnastika. Imeli smo tudi javne nastope na prostem ter tako imenovane telovadne akademije v zaprtem prostoru in popoldanske čajanke. Podobno kot v nekdanjem Sokolu. Društvo so vodili nekdanji (predvojni) Sokoli in tudi posamezne oddelke so vodili nekdanji sokolski »prednjaki«, ki so se po vojni vračali v društvo. Kmalu je društvo razširilo svojo dejavnost še na judo, pozneje je zgradilo asfaltno igrišče za košarko in rokomet, tako imenovani mladinci in člani pa so se dvakrat tedensko poleg splošne vadbe ukvarjali še predvsem s košarko, dvoranskim nogometom in dvoranskim hokejem. V času, ko je društvo nosilo naziv TVD Partizan, so se v »mojem« društvu tako ženski kot moški mladinski oddelki redno udeleževali republiških tekmovanj v športni gimnastiki, društvo pa je bilo najbolj ponosno na dva državna reprezentanta, ki sta zrasla v društvu. Glede na opisan društveni utrip bi težko govorili o kakršnikoli prevari. Dopuščam seveda možnost, da je društveno življenje drugih društev po preimenovanju potekalo tudi drugače, a izraz »prevara« je le nekoliko preoster… in predvsem zlonameren. Res je, da imajo »vsake oči svojega malarja«, nepošteno pa je videno avtoritarno in brez distance posplošeno oznanjati za znanstveno resnico. Če to počne priložnostni »zgodovinar«, ki takratnih sprememb ni doživljal na lastni koži (ker se takrat sploh še ni rodil), je objektiven premislek o njegovi tezi toliko bolj potreben in nujen. Zveza TVD Partizan je resda poleg enostranske športne gimnastike zagovarjala še širšo (vsestransko) športno vadbo, kar je bilo tudi takrat mogoče strokovno oceniti kot napredno oziroma sodobno. Pozneje, ko sem bil kot diplomiran športni pedagog vrsto let član predsedstva republiške zveze TVD Partizan in predvsem član strokovnega odbora republiške zveze, nikoli, res nikoli, ni tekla beseda o ideologizaciji in politizaciji zveze Partizan. In nikoli mi ni prišla na misel kakršnakoli prevara!

Avtor teze o prevaranih sokolih se resda sklicuje na vrsto zgodovinskih zapisov, ki jih je pregledal, toda bistvo zadeve je v interpretaciji (razlagi) ugotovljenih dejstev. Dejstva in njihova interpretacija sta dve stvari. Celo v empiričnih vedah (kaj šele v družboslovnih) imajo lahko ista dejstva več interpretacij. Od tehtne interpretacije zgodovinskih dogodkov se seveda pričakujejo zgodovinska in družboslovna razgledanost, ustrezna znanstvena integriteta (popolnost) ter predvsem poštenost. In le soočanje različnih kompetentnih interpretacij istega dogodka lahko vodi k objektivni resnici. Čukova teza o prevaranih sokolih je le ena od interpretacij nekaterih dejstev. In ni nujno, da je ena od interpretacij znanstvena resnica. Zato tudi teze o prevaranih sokolih ni mogoče šteti za veljavno (validno) spoznanje. Toliko slabše, če se v interpretacijo vpletata ideologija in politizacija dejstev, česar v knjigi Prevarani sokoli ni mogoče spregledati. Zaradi osebne izkušnje podpisanega se vsiljuje tudi dvom, da so avtorji zbirali in zbrali (intencionalno selekcionirali) le pisne vire, ki potrjujejo njihovo tezo o nekakšni prevari. In če bo prihodnost ugotovila intencionalno selekcioniranje zgodovinskih virov (zgovinar, hic Rhodus, hic salta!), se bomo takrat utemeljeno spraševali o prevari druge vrste, o »znanstveni prevari«.

Teza o prevaranih sokolih se seveda samoumevno prenaša na »prevarano športno gimnastiko«, ki je bila ena od osrednjih praks nekdanjih sokolskih društev. Če je namreč nosilec neke dejavnosti »prevaran«, »prevara« prizadene tudi dejavnost, ki jo domnevno »prevarani« goji. Tudi ta strel je zgrešen. V otroških športnih programih Mali sonček, Zlati sonček in Krpan so prvine športne gimnastike enakovredno zastopane, torej enako kot druge športne zvrsti. Tudi v učnem načrtu šolske športne vzgoje je gimnastika enakovredno zastopana, torej enako kot druge športne panoge. V vsakoletnem šolskem športnem tekmovanju je športna gimnastika zastopana s tremi disciplinami (telovadba na orodju, akrobatika in skoki z malo prožno ponjavo). In ne nazadnje, na ruševinah povojne fizkulturne zveze je nastala specializirana Gimnastična zveza Slovenije, ki skrbi za razvoj te športne panoge v državi in hkrati sodeluje kot soorganizator šolskih tekmovanj v športni gimnastiki. Kdo je koga prevaral? V sklopu Gimnastične zveze Slovenije beležimo razmah različnih tekmovalnih gimnastičnih disciplin (poleg ženske in moške telovadbe na orodju še ritmiko, aerobiko, skoke z male prožne ponjave, skoke z dvojne male prožne ponjave, skoke na veliki prožni ponjavi, akrobatske skoke na akrobatski stezi), ki jih v času domnevne prevare skorajda nismo poznali. Težko bi omenjen razmah gimnastičnega športa pripisali nekakšni prevari. Koliko pa športni pedagogi pri svojem osnovnem vzgojno-izobraževalnem delu v šoli v resnici posvečajo pozornosti športni gimnastiki, je odvisno od prepričljivosti programa kadrovske šole, ki izobražuje ta kader, in ne nazadnje od učiteljev tega predmeta v kadrovski instituciji.

Bolj kot domnevno podtikanje nekakšne prevare me vznemirja sovražni govor, ki ga v športni diskurz ad personam uvaja dr. Čuk (Objektiv, 15. februar 2020). Po zapisu zgodovinarja športa (25. januar 2020) je dr. Čuku vse »bistveno bolj jasno« (brez argumentov, brez dejstev, brez znanstvene obravnave?, op. S. K.). Zgodovinarja, ki je le nanizal zgodovinska dejstva o predmetni zadevi, šteje za del »servisnega zgodovinarstva…, ki brez dejstev še naprej ščiti mite in vrednote bivše zveze komunistov in njene ideološke polastitve partizanskega gibanja«. Ničesar od tega ni zaznati v nizanju zgodovinskih dejstev, ki osvetljujejo Čukovo tezo o domnevni prevari sokolov. Dr. Čuk pa še naprej strelja z ideološkimi topovi in očitno ob dobrem poznavanju ter navajanju leninističnih naukov med vrsticami ad personam obstreljuje habilitiranega zgodovinarja s »pripadnikom komunistične ideologije…, ki je zgolj navaden nebodigatreba«. Doktorja zgodovinske vede doktor telovadbe šteje za »preverjen (komunistični) kader, saj je serviserska zgodovina pri komunističnih naslednikih posebna vrednota«. Grozljivo! Servisni zgodovinar, nebodigatreba, pripadnik komunistične ideologije, preverjen (komunistični) kader… Same žaljivke in osebne diskvalifikacije habilitiranega visokošolskega učitelja! Podtikanje in blatenje ad personam, ki velja za eno najbolj zavrženih komunikacijskih metod! Na področju športa še nikoli nismo bili priča takšnega očitnega ideološkega in politikantskega zmerjanja v javnem glasilu. Očitno doktor telovadbe ni dojel, da je s to enoznačno kanonado (ki jo je mogoče šteti za »sovražni govor«) tudi potrdil globlje korenine svoje teze o prevaranih sokolih in, žal, hkrati s tem vsadil dvom o svoji znanstveni odličnosti.

S tem zapisom seveda tvegam, da me doktor telovadbe v svoji maniri ozmerja s »servisnim športoslovcem, ki zagovarja komunistično ideologijo«. Še en zgrešen strel! Ob tem pomisleku sem se spomnil, kdo v današnjem družbenem in političnem življenju kar povprek zmerja vse, ki mislijo drugače kot on. Tega res ni mogoče šteti za resen diskurz, sploh pa ne za znanost. A predvsem mi je žal visokošolske institucije, ki goji zavrženi komunikacijski metodi, kot sta ideološki/politikantski govor in sovražni govor.