Ker so bili pred dobrim stoletjem na tleh Slovenije ženski časopisi sila redki in bolj kratkega veka – tržaška Slovenka je kot priloga Edinosti izhajala od leta 1897 do 1902, ljubljanska Slovenska gospodinja pa kot priloga časnika Naš list od leta 1905 do 1914 – je bilo ženske teme v zvezi z modo, gospodinjstvom, odnosom do moških in podobnim mogoče najti praktično v vseh preostalih, pretežno političnih časnikih tistega časa. Veliko teh je povzemalo članke iz tujih časopisov, kot da bi se ženskam »dogajalo« samo v Združenih državah Amerike, Franciji in Nemčiji (največkrat so bile v ospredju zgodbe žensk iz teh treh držav), od časa do časa pa je bilo mogoče prebrati kaj »zabeljenega« tudi iz domačih logov.
Žena ga je privezala na postelj.
Gospa Louisa Bastijanova v New-Yorku je zelo bojevita, kajti vse ženske, ki stanujejo v bližini newyorške Guljaš Ave., kjer prebiva tudi Bastjanova, so izredno bojevite. Nedavno je prišla v policijsko sodišče Yorkville, da si izposluje zaporno povelje za svojega moža, imenom Mihelna, ki se je po daljšem pijančevanju zelo nevljudno vedel proti svoji najdražji milenici. Detektiv ONeill je našel zakonskega moža, ležečega z glavo navzdol, privezanega k zakonski postelji tako trdno, da se ni mogel niti gibati. Bastijanova je s svojimi tremi otroci hudobno se smejoč gledala, kako je detektiv njenega moža oprostil, nakar ga je odvedel k sodišču, kamor mu je sledila tudi njegova žena. Tam je Mihelj pokazal sodniku opekline na rokah, katere mu je njegova žena omislila pred dvema tedni s tem, da ga je polila z vrelo vodo. Bastijanova trdi, da je to storila v silobranu, ker jo je Mihelj napadel z veliko palico. V ostalem je pa »ona« šest črevljev visoka in zelo močna, dočim je »on« le majhen možiček. Sodnik je zadevo preložil za kasnejšo dobo, nakar so Miheljna zaprli, ker se je sodniku dozdevalo prenevarno pustiti ga v varstvu njegove boljše polovice.
Slovenski narod, 27. julija 1907
Deset zapovedi za mlade žene.
Carmen Sylva, rumunska kraljica, je v »Desetih zapovedih« sestavila najvažnejše zahteve, ki jih imajo izpolnjevati mlade soproge, da postane njihov zakon srečen. Evo jih:
1. Nikdar ne začni prepira, ampak če je kdaj kaka razprava neizogibna, potem ne popusti, dokler nimaš prav. Če se ti nasmeje zmaga, jo okušaj do dobra.
2. Nikdar pa ne pozabi, da si soproga človeka in ne Boga. Ne čudi se torej njegovim slabostim.
3. Ne prosi svojega soproga večkrat denarja. Izkušaj izhajati s tem, kar ti da začetkom vsakega tedna.
4. Če zapaziš, da ima tvoj soprog široko srce, pomisli na to, da ima tudi želodec. Skrbi dobro za želodec, potem kmalu pridobiš tudi njegovo srce.
5. Od časa do časa, ali ne predostikrat, prepusti enkrat svojemu soprogu zadnjo besedo, to napravlja njemu veselje in nič ne škodi tebi.
6. Prečitaj časopis popolnoma in ne samo senzačnih vesti. Tvoj soprog se rad pozabava s teboj o dnevnih dogodkih in tudi o politiki.
7. Tudi med kujanjem ne žali svojega moža!
8. Od časa do časa ga pohvali, rekoč, da je najčednejši in najbolje vzrejeni vseh zakonskih mož, in ob enem mu namigni, da tudi ti nisi vedno brez napak.
9. Če je tvoj soprog razumen in čil, bodi mu dobra tovarišica; če je neokreten, bodi mu prijateljica in svetovalka.
10. Pred vsem pa kaži spoštovanje do svoje tašče. Pomisli, da jo je tvoj soprog ljubil, preden je ljubil tebe.
Straža, 3. novembra 1911
Deklice na srednjih šolah.
Razveseljiva činjenica je ukaželjnost slovenskega ženskega naraščaja in skrb staršev za izobrazbo deklet. Sicer je tudi ženski študij pri nas preveč humanističen in premalo urejen za praktične ženske potrebe. Ženske strokovne šole za šivanje perila in obleke, za risanje in prirezovanje krojev, za kuhanje in gospodinjstvo sploh so pri nas še premalo znane. Ženski študij nosi nekako znak znanstvenega diletantizma. Diletantke so potem dostikrat tudi v gospodinjstvu mlade žene, bivše »višje deklice«, ki s svojo nepraktičnostjo in gospodinjsko neizkušenostjo povzročijo marsikatero skrb mlademu možu. (…) Tu ravno tiči glavna napaka naše dekliške vzgoje. Bogatih deklet, ki bi lahko študirale radi izobrazbe same, Slovenci nimamo znabiti niti 20. Zato je v liceju in je bilo v nekdanji višji dekliški šoli večina uradniških in drugih hčera srednjega stanu, ki bi jim trebalo strokovne izobrazbe, za praktične poklice in za gospodinjstvo, pa se vzgajajo kakor bogatinke in se tudi navzamejo bogataških potreb in manir, ter se pozneje dostikrat ne morejo vživeti v skromnejše razmere.
Zarja, 8. julija 1913
Ustvarjenje Eve.
– Indijska legenda. S početka časov je Twasstri ustvaril svet. Ko je pa hotel ustvariti Evo, je zapazil, da je uporabil že vso snov za ustvarjenje Adama. Ostalo mu ni prav nič več gradiva. Tedaj se je presenečeni Twasstri globoko zamislil. Ko se je iz svojih misli prebudil, pa je storil sledeče: Vzel je zaobljenost lune in valovitost kače, trepet trave, vitkost bičja, baršun cvetlice, lahkoto listja, pogled srne, veselje solnčnega žarka, bojazljivost zajca, nečimurnost pava, nežnost perja, ki pokriva vrabčev vrat, trdoto demanta in sladkost medu, neusmiljenost tigra, gorkoto ognja in mraz ledu, blebetavost srake in gruljenje grlice. Vse to je zmešal ter je iz te zmesi ustvaril ženo – Evo. In nato jo je podaril možu – Adamu ter mu je rekel: »Tu je tovarišica tvojega življenja!« In tako je postal mož zaradi svoje žene najsrečnejši nesrečnik, ki se je potapljal v najslajšem razkošju in v najgrenkejšem obupu, uživajoč vso krasoto in radost nebes ter vso grozo pekla; najbogatejši kralj in najbednejši berač obenem. In Adam je svojo Evo ljubil in oboževal ter jo mrzil in zaničeval; bežal je pred njo ter se ji skrival v strahu in grozi, a brez nje mu je bilo življenje brez vrednosti, zato je tekal za njo, jo iskal in ji služil kot suženj. Twasstri pa je dejal: »Tako bodi do konca vseh časov!«
Kmetijski list, 3. aprila 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
