Omenja, da investitorjem v degradirana območja ne gre na roko niti gradbena zakonodaja, sploh če morajo pred gradbenim dovoljenjem pridobiti še okoljevarstveno soglasje, in kot primer navaja Bežigrajski stadion. Pri tem ne omenja, da je glavna ovira za soglasja k omenjeni novogradnji dejstvo, da naj bi »degradirano območje« predstavljal »kulturni spomenik« državnega pomena, del Plečnikovega mojstrskega opusa.
Omenja tudi, da ima veliko mest v tujini moč lastnikom propadajočih stavb naložiti njihovo takojšnjo sanacijo. Taka zakonska ureditev obstaja tudi pri nas, vendar se je mesta in občine (pa niti država) ne poslužujejo, ker se upravnim službam s tem ne da ukvarjati, v javnih proračunih pa za to ni namenjenih nadomestnih finančnih sredstev. Take nepremičnine je pri nas dopustno razlastiti, vendar na čigavo breme? Ni skrbnika »javnega interesa« na strani upravljalcev z njim.
Nadalje našteva kot razlog za težave in neurejenost postopke določitve pripadajočih zemljišč k stavbam (objektom), ki se na sodiščih nikakor ne zaključijo, in stečajne postopke propadlih lastnikov na stavbnih zemljiščih. Res je, da delujejo določitve funkcionalnih zemljišč, ki jih odrejajo sodišča kar na predlog posameznega sodnega izvedenca, z močno pomanjkljivimi urbanističnimi, komunalnimi in lastninskimi argumenti, na škodo urbanih funkcij prostora, sprožajo namreč spore glede lastništva delov zemljišč še naprej.
Omenja, da je v tujini dobro znana praksa, po kateri so lastniki nepozidanih stavbnih zemljišč višje obdavčeni, kar jih stimulira k čimprejšnjemu zagonu investicije. Opozoriti je treba, da so tudi pri nas v zakonodaji podlage za uvedbo takih postopkov, vendar kaj, ko manjkajo »pravne podlage« za izvajanje – v prostorskih aktih nimamo tako pripravljenih vsebin, da bi bila izpeljava takih obdavčitev zakonita in ustavnopravno sprejemljiva.
Nadalje avtor omenja tudi dejstvo, da pri nas ni poguma ne za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka ne za poseg v zasebno lastnino, kadar to narekujejo okoliščine. Temu lahko samo pritrdimo in obrazložimo, kaj je glavni razlog, da se davka na nepremičnine še vedno sploh ne da uvesti – imamo namreč skrajno neuporabno nastavljeno evidenco nepremičnega premoženja. Pred leti (leta 2007!) smo ukinili zemljiški elementarni kos na območjih stavbnih zemljišč, to je »gradbeno parcelo«. S tem so nam pozidane nepremičnine razpadle na kup katastrskih enot, ki so vsaka zase predmet v pravnem prometu z zemljišči ali nepremičninami na njih, pod njimi, nad njimi ali ob njih (kot funkcionalno pripadajoča zemljišča). Tega sploh ne moremo kar tako popraviti, potreben bo vpogled v stara (in nova) gradbena dovoljenja, če pogoji lastništva vsega ne razkrojijo.
Država sama je po oceni avtorja prispevka eden bolj nemarnih lastnikov. Tudi temu lahko pritrdimo – v poduk nam je »šlamastika« na mejah s Hrvaško, arbitražni sporazum, ko smo na skrajno zastarelih, neažuriranih podatkih o gradnjah (vključno z regulacijo reke Mure, gradnjo na Trdinovem vrhu in začasnim razmejevanjem katastrskih občin na stiku zemlja–morje), evidentiranih v zemljiškem katastru, pričakovali od evropskih birokratov »pravično razsodbo«.
Martina Lipnik u. d. i. a., Ljubljana
