Najmočnejši nagon, ki vlada vsemu živemu na Zemlji, je nagon po preživetju. Ne zgolj ohranjanju življenja. Gre za stremljenje k največji možni meri preživetja v vseh situacijah in vseh ozirih. Za človeka in živali, ki živijo v čredah oziroma skupnostih, je ključnega pomena, da iz črede niso izločeni in da si v tej čredi ali skupnosti zagotovijo čim višji položaj na hierarhični lestvici znotraj tropa oziroma skupnosti. Preživetje posameznika je tako zelo odvisno od tropa, da v živalskem svetu hierarhijo znotraj tropa določa zgolj pomembnost prispevka posameznika za preživetje celotne skupnosti.

Generacije, ki vodijo našo družbo, so potomci nas in naših prednikov. Odraščale so v časih, ko si je državna oblast vzela pravico in dolžnost za skrb skupnosti, državljani pa so skrbeli predvsem za svoje materialno blagostanje.

Otroci so odraščali ob starših, ki so si vsakodnevno prizadevali za izboljšanje svojega položaja. Z zgledom in spodbudo so jih k čim večjim uspehom v šoli in v svojem okolju spodbujali starši in izobraževalni sistem, glorificirana je bila osebna izobrazba, ki je z dobrodošlo pomočjo poznanstev omogočala visoke položaje v družbi. Torej, izključno osebni uspeh ob pomoči staršev in družbe je bil prvenstvena vrednota odraščajočih generacij. S pomočjo po mojem videnju brezsrčnih, brezdušnih, tehnicističnih ministrov in njihovih izbrancev so bili otroci statistične številke, ki se jih je soočalo s tem, da je njihova prihodnost odvisna od tega, ali bodo prehiteli svoje vrstnike. Njihovo izobraževalno prihodnost, njim predstavljeno kot ključno eksistenco bivanja, so ogrožali sošolci, ki bi bili lahko uspešnejši od njih. Celoten sistem je bil podrejen proizvajanju popolnih egoistov, ki pričakujejo vsestransko pomoč, da bi se prebili čim višje. Kar zadeva skupinsko delo, sopomoč, vključevanje vsakega učenca v njemu najprimernejše mesto v skupnosti, prijateljstvo, pomembnost vsakega posameznika za družbo in skrb družbe za posameznika, je v učnih načrtih in pri ustvarjalcih vzgojno-izobraževalnega sistema zijala velika luknja.

Danes od teh tako invalidno vzgajanih otrok, ki so postali odrasli v zrelih letih, pričakujemo nekaj, česar v življenju niso spoznavali, ni bilo kaj prida cenjeno in je bilo daleč od prednostnih vrednot, ki so jim bile privzgojene. Tako kot se je pričakovalo od njih večino dobe odraščanja, se še danes grebejo za svoje dobro, za prednost pred vrstniki in pri tem pričakujejo pomoč družbe (volilcev). Namesto da bi največ prispevali družbi, so njeni zajedalci in živijo na njen račun. Največkrat se kitijo s tem, da so uvedli nove omejitve in prepovedi. To je njihov ustvarjalni domet. V »naše dobro«, seveda. Vse, kar omogoča družba kot celota, izobraževanje, zdravstvo, vse, kar so temelji socialne solidarnostne skupnosti, jim je bilo omogočeno, ne da bi na to pomislili, kaj šele mignili s prstom. Bilo je tako samoumevno kot sonce, zrak in dež, ki so samoumevne naravne pravice. Bankam poklanjajo naš denar, zdravstvenim ustanovam ga posojajo. Kurje tatove polovijo in obsodijo, resničnim lopovom izplačujejo odškodnine. Kakšen užitek samozagledanosti je razpolagati z denarjem, ki so ga prigarali drugi! Se igrati medstrankarska preigravanja. Biti »nekdo«. Biti pomemben. Opažen. Potem te povprečna slovenska duša hvali, se prilizuje, išče koristi. Ko nisi več na položaju, te ne pozna nihče več. Skorajda sramuje se, ker te je nekoč srečal. Nisi koristen. Zdaj se dobrika drugim, ki imajo moč. Ali sestavljajo koalicijo.

Našo družbo vodijo ljudje, kakršne smo vzgojili mi. Kaj lahko pričakujemo od njih? Smo se kaj naučili iz tega? Koliko časa bomo še vzgajali duhovno invalidne generacije?

Samo FinžgarBegunje na Gorenjskem