Tri sobane gradu Ormož, ki je bil nekoč pomembna utrdba na meji z Ogrsko, imajo od julija 2018 prav posebne najemnike. Ko se je leta 2013 iz njih izselila knjižnica, so nekaj časa samevali, zato je Center ponovne uporabe Ormož v okviru projekta socialne aktivacije v njih uredil grajsko kavarniško popravljalnico in šivalnico. V prvi si lahko obiskovalec na vročem pesku v manj kot minuti skuha kavico ali ekološko pridelan čaj, v drugi zamenja zadrgo, zarobi zavese, skrajša hlače, razširi pretesno oblačilo… Za tiste, ki tega početja niso vešči, poskrbijo Cvetka Lukačič, inženirka tekstilno-konfekcijske tehnologije, ter njeni sodelavke in sodelavci.
Težje zaposljivi so dobili delo
V grajski šivalnici namreč prek zaposlitvenega centra Eko Ormož delajo ljudje z zdravstvenimi omejitvami, ki so dalj časa prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in so prejemniki denarne socialne pomoči. Trenutno jih je šest v šivalnici ter po dva v čajnici, zbiralnici in sortirnici, ki je od gradu oddaljena približno pol kilometra. Ljudje tja prinašajo še uporabne in dobro ohranjene reči, ki jih sami ne potrebujejo več – od oblačil, manjših kosov pohištva, malih gospodinjskih aparatov in računalniške opreme, opreme za dom in prosti čas do knjig, igrač, športne opreme… Glavno poslanstvo Centra ponovne uporabe je namreč te izdelke pripraviti za vnovično uporabo.
Gospa Cvetka nam je pojasnila, da iz rabljenih oblačil naredijo največ torb in predpasnikov, izdelujejo tudi nahrbtnike, obeske za ključe, vrečke za sadje in zelenjavo, nakupovalne vrečke… Prav vsak izdelek je unikaten, saj so narejeni iz različnih podlog, žepov in barv. Da so barve usklajene, skrbi Urška iz Majšperka, ki ji je to prva služba. Potem ko je končala srednjo okoljevarstveno šolo in doštudirala biotiko, je pristala na zavodu za zaposlovanje, pred slabim mesecem dni pa je službo dobila v grajski šivalnici. Opravlja jo z velikim veseljem. Med našim obiskom je parala stare kavbojke in z njih med drugim odstranjevala žepe, namenjene izdelavi torbic. Njeno delo je zelo pomembno, saj mora material pripraviti tako, da bo končni izdelek iz njega ljudem všečen. »Tudi parati je treba znati. Če ti nekdo blaga ne pripravi lepo, je material uničen in ga je treba uporabiti za kaj drugega,« razloži Lukačičeva.
Vsi izdelki so iz odpadnih materialov
Kar naredijo v grajski šivalnici, prodajo po simbolični ceni. Gre za izdelke, narejene iz stoodstotno odpadnega materiala, kajti bistvo tega socialnega projekta je zavrženo ponovno uporabiti in zaposliti ljudi iz lokalnega okolja. »Naših izdelkov ne kupujejo tisti, ki si drugega ne bi mogli privoščiti, ampak ozaveščeni ljudje, ki se jim zdi škoda nekaj, česar nekdo ne uporablja več, zavreči. Danes se sledi diktirani modi, katere cilj je, da ljudje kupljeno oblačilo čim prej zamenjajo z novim. Še pred petnajstimi leti so bili materiali kakovostnejši, kot so danes, zato marsikdo raje k nam prinese popravit staro oblačilo, kot bi šel v trgovino po novo oblačilo nekega nizkocenovnega proizvajalca,« opaža Cvetka Lukačič, ki je med našim obiskom sprejela kar nekaj strank.
Neka gospa ji je s kolesom pet kilometrov daleč pripeljala jakno in jo prosila, naj ji jo razširi, saj je ni mogla zapeti. Čeprav ji je bila pretesna že v trgovini, ji je bila tako všeč, da jo je vseeno kupila, grajska šivalnica pa je v dveh dneh poskrbela, da ji je bila na koncu vendarle prav. Cvetka je z merilnim trakom, ki ga ima ves čas obešenega okoli vratu, gospe vzela mere in posel je bil hitro sklenjen. Jakno je razširila na industrijskem šivalnem stroju japonske izdelave, ki so zaradi kakovostne elektronike zelo cenjeni. Kaj pa znamenite singerice, ki prav tako zapolnjujejo sobano, v kateri je šivalnica – jih še uporabljajo? Za šivanje ne, bolj kot predalnik ali kot mizico, odvrne gospa Cvetka. In doda, da ljudje, ki so bili vključeni v učne delavnice, izvajajo učno prakso, ostanejo nekaj mesecev, da pridobijo kompetence in delovne izkušnje ter razširijo svojo socialno mrežo, potem gredo še na učno prakso k različnim delodajalcem, kjer imajo možnost redne zaposlitve.
Ko iz vinskega soda priteče voda
Na manjša popravila, denimo na popravilo zadrge, lahko tisti, ki potrebuje to storitev, počaka kar v grajski popravljalnici. To je sosednji prostor, v katerem si lahko sam skuha kavo iz slovenskih pražarn. Najprej jo na roke zmelje z mlinčkom, nato džezvo položi v vroč pesek, vanjo strese žličko kave, jo toliko prepraži, da lepo zadiši, nato jo prelije s toplo vodo in priljubljen napitek je pripravljen. Le še primerno skodelico si je treba izbrati. Tudi te so unikatne, saj Center ponovne uporabe Ormož zbira tudi skodelice. Namesto da bi končale na zbirnem centru med kosovnimi odpadki, jih, če niso poškodovane, sprejmejo v svoj center, v grajski popravljalnici pa so zložene v starih omarah, ki so bile komu odveč, njihovi zaposleni pa so jih nato lično preuredili. Ker za vse kavne in čajne skodelice v omarah ni prostora, so jih nekaj obesili tudi na steno. Kot se spodobi za ugledno vinorodno območje, kakršno je Ormož, visijo kar na odsluženem trsu vinske trte. Kavno skodelico z njega si je med našim obiskom grajske kavarne izbral tudi pomorščak, ki sicer izvira iz Bosne in Hercegovine, a je Sloveniji našel svojo drugo domovino. Nad socialnim projektom v ormoškem gradu je bil navdušen.
A to še ni vse. Senada Škrijelj, ki v Centru ponovne uporabe Ormož skrbi za promocijo, marketing in trženje, pove, da lahko vsak gost skodelico, iz katere je srebal kavo ali čaj, odnese domov, da ga spominja na grajsko druženje in opominja na potrebo po kroženju surovin, ki jih vsebujejo izdelki in jih mnogi zavržejo kot odpadke. Dodajmo, da kavarnica napitka ne zaračuna. Gost plača le simbolično ceno (1,2 evra) skodelice, ki mu jo zavijejo v časopisni papir. Senada nam razloži, da marsikdo skodelico z veseljem vzame domov, nekateri pa jo pustijo, da kroži naprej. Tudi kavna usedlina, ki ostane na njenem dnu, ne gre vnemar. Roma v domačo kanglo za mleko, da jo uporabijo za gojenje bukovih ostrigarjev.
Ker ormoški grad nima vodovoda, so domiselni zaposleni v Centru ponovne uporabe našli rešitev tudi za to hibo. V grajsko kavarniško popravljalnico so prinesli odslužen vinski sod, vanj skrili veliko plastično posodo, iz katere po pipici točijo vodo. V ormoškem gradu torej iz vinskega soda teče voda, ne vino, a nič ne de, kajti za ljubitelje slednjega je v njegovi bližini znana, več kot pol stoletja stara ormoška klet.
Posebnost grajske kavarnice je tudi njeno pohištvo. Tudi to je seveda rabljeno. Podarili so jim ga tisti, ki ga niso več potrebovali ali so se ga naveličali, zaposleni v tem socialnem projektu pa so ga obnovili. »Ljudi, ki so naravnani potrošniško, je bilo težko prepričati, da bo tukaj iz odpadnih predmetov nastal poseben ambient. Če se nam pokvari zadrga, so mnogi prepričani, da je ni vredno popraviti, in si kupijo novo oblačilo. Toda pri nas delamo vse: menjavamo zadrge, oblačila širimo, daljšamo, krajšamo, jih tudi na novo zašijemo,« našteva Senada in nam pokaže, kako uporabne so lahko celo izpraznjene mačje konzerve. Iz njih so namreč naredili lično stojalo za kuhinjski pribor.
Kot je posebna ormoška grajska popravljalnica, je posebna tudi Senada Škrijelj. Človek je po govorici nikakor ne bi mogel umestiti v Makedonijo, v Veles, od koder je z otrokoma prišla pred dobrimi desetimi leti. Za seboj ima dve spodleteli zvezi, in čeprav ji življenje ni prizanašalo (s fantoma je poldrugi mesec brez prebite pare najprej preživela v kriznem centru za družine in nato še v varni hiši), je v Sloveniji z voljo, vztrajnostjo, pridnostjo in pogumom uspela. Od leta 2014 je zaposlena v Centru ponovne uporabe Ormož, prek katerega uspešno skrbi tudi za dobro počutje obiskovalcev grajske kavarniške popravljalnice.
