Pred dvema letoma, ko so se začela pogajanja o proračunu za obdobje 2021–2027, sem napovedal, da bo izid teh pogajanj razkril resnico o EU in da se po napeti igri blefiranja, pritiskov, izsiljevanj in izdaj takšna pogajanja običajno končajo z minimalnimi spremembami. In tukaj smo: imeli smo blefiranje, pritiske, izsiljevanja in izdaje, zlasti na jalovem vrhu EU od 20. do 21. februarja, in očitno čakajo EU minimalne spremembe.

Tak izid bi bil zelo škodljiv. Res je, da tisto, kar definira Evropo, ni proračun. Združevanje celine je potekalo prek vzpostavitve pravnega sistema, skupnih institucij, skupnega trga, denarne enote in skupnih politik na področjih konkurence, trgovine in podnebja, ne pa toliko prek proračunskih izdatkov. Levji delež tega proračuna je namenjen transferjem za najrevnejše regije (prek kohezijske politike) in za kmetovalce (prek skupne kmetijske politike). Te izdatke imamo lahko za koristne ali pa ne, na vsak način niso nekaj bistvenega za današnjo EU. Tako smo lahko v skušnjavi, da imamo proračunske razprave za razmeroma manj pomembno igračkanje z distribucijo: kdo bo dobil več ocvirkov.

Toda to bi bila napaka. Tisto, kar definira Evropo, ni več združevanje prek trgovine in mobilnosti ali krepitev evra. Kot sem argumentiral v zadnjem poročilu s Clemensom Fuestom z münchenskega inštituta IFO, je vloga EU vse bolj ta, da v skladu s svojimi vrednotami in prioritetami oskrbuje z javnim dobrim na evropski ravni in ne toliko na nacionalni ravni. Če smo konkretni, lahko rečemo, da je tisto, kar definira EU, njena usmeritev, da odločilno deluje na področjih, kot so podnebne spremembe, digitalna suverenost, raziskave in razvoj v sektorjih, v katerih prihaja do transformacij, razvoj sodelovanja, migracijska politika, zunanja politika in obramba. Na vseh teh področjih ni vprašanje, ali bo Španija dobila več kot Poljska in ali bodo nizozemski davkoplačevalci plačali več kot francoski, ampak to, ali imajo skupne politike notranjo dodano vrednost.

A za zdaj EU izhaja iz povsem zgrešenega pristopa do javnega dobrega. Nekatere države članice se zanimajo samo še za to, kar jih zadeva neposredno, medtem ko se druge zgolj sprašujejo, koliko jih bo to stalo, tretje pa skrbi le, kakšna bo kolateralna škoda glede njihovih najbolj priljubljenih politik. Kar Evropa izgublja pri tem, je priložnost, da bi prioritete, o katerih govori, vzela resno in se soočila z nujnostjo skupnega ukrepanja.

Temeljno načelo javne ekonomije je, da je treba ločevati, kolikor je le mogoče, vprašanja učinkovitosti in vprašanja distribucije. Ali neka politika ustvarja vrednost in kako naj bodo razdeljeni njeni dobički, sta pomembni vprašanji, a ju je treba ločevati. Ločitev nikoli ne more biti popolna, ker ima preskrbovanje javnega dobrega posledice za distribucijo: povečanje obrambnih izdatkov na primer prinaša prednosti in dobičke regijam z oboroževalno industrijo. Toda to samo okrepi trditev, da nihče noče, da bi o obrambni politiki odločal lobi oboroževalne industrije.

Mehanizem evropskih proračunskih pogajanj bi bilo treba zasnovati tako, da bi spodbujal države članice, da bi bile hkrati usmerjene h kolektivni učinkovitosti in k čeznacionalni pravičnosti, a ne da bi bila pri tem prva talka druge. V tem trenutku pa se Poljska bori za kohezijsko regionalno politiko in Francija za skupno kmetijsko politiko, ne glede na vrednote teh programov, pač pa samo zato, ker imata koristi. V istem duhu so se »štiri asketske države« (Avstrija, Danska, Nizozemska, Švedska) zavezale, da se bodo borile proti vsakemu pomembnejšemu povečanju proračuna, ne glede na to, za kaj se bo porabil ta denar. Tako imamo blokado proračunskih pogajanj.

Da bi prišli iz slepe ulice, je treba najti način pogajanj, ki ločuje učinkovitost in distribucijo. Na veliko žalost federalistov, ki (pravilno) trdijo, da je sam pojem proračunske uravnoteženosti nesmisel, se pogajanja končajo pri odločitvi, koliko mora vsaka od držav plačati in dobiti v sedemletnem proračunskem obdobju. Če so prispevki previsoki ali dobiček premajhen, se je treba pogajati o popravkih, ki bi zagotovili, da bi bila uravnoteženost na zaželeni ravni. A ker nihče ni ponosen na te kravje kupčije, so ti kompromisi prepuščeni razpravam pozno v zadnjo noč ali celo v jutro. Kot je pokazal Zsolt Darvas iz možganskega trusta Bruegel, je končni rezultat zmeda, njegova zapletenost pa je velik izziv za razum.

Da bi presegli blokado, bi moral Charles Michel, predsednik evropskega sveta, predlagati, da se vse postavi na novo in da se obrne postopek tako, da se določi vsoto, ki jo bo pri neto plačnicah prispevala oziroma pri neto prejemnicah prejemala vsaka država. Tako bi se bilo treba dogovoriti, da Poljska, ker je revnejša, vsako leto dobi toliko in toliko milijard evrov več, kot prispeva v proračun. Nemčija, ker je bogata, pa bi prispevala toliko in toliko milijard evrov več, kot dobi, in tako naprej. S tem ko bi bilo natančno in dokončno določeno, koliko vsaka država prispeva oziroma prejema neto, nobena država ne bi imela interesa, da bi se borila za politiko, katere edina vrednost bi bila, da bi imela od nje koristi, saj bi bil vsak dodaten dobiček (ali izguba) avtomatično uravnotežen s pavšalnim transferjem. To bi preusmerilo pozornost k notranjim vrednostim določene skupne politike Unije in proč od učinkov distribucije.

Vendarle pa bi razprave o obsegu proračuna ostajale. Še vedno bi bil prepad med tistimi, ki zagovarjajo povečanje proračuna od zagovornikov skromnosti. Toda to je nujno potrebna razprava, ki se ji ne smemo izogniti. Tisti, ki menijo, da je javno dobro na evropski ravni vrednota, morajo o tem prepričati svoje partnerje – in prispevati svoj korektni delež. Razlika, ki ni nepomembna, pa je, da se bodo v okviru takšne strukture pogajali na podlagi dodane vrednosti in učinkovitosti, ne pa na podlagi neposrednih finančnih interesov.

Po zadnjih neuspešnih pogajanjih je Charles Michel 21. februarja tvitnil: »Kot je govorila moja stara mama, če hočeš uspeti, moraš prej poskusiti.« Dobro bi bilo, da bi odgovorni evropski politiki poslušali nasvet njegove stare mame.

Jean Pisani-Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu. ©Project Syndicate, 2020