»Mislil sem, da je Bralec zaradi junakove zaljubljenosti v nacistično paznico izrazito nemška knjiga, pisana za nemškega bralca, zato je bil njegov uspeh po vsem svetu presenečenje. A to se je zgodilo, ko sem bil že uspešen profesor prava, napisal sem že nekaj kriminalnih romanov, zato ta uspeh name ni vplival tako, kot bi, če bi se mi zgodil pri dvajsetih letih,« je svojo trezno naravo že v začetku pogovora razgrnil nemški klasik Bernhard Schlink.
»Že kot šolar sem pisal pesmi, predvsem slabe,« je nasmejal občinstvo v Cankarjevem domu, »in pozneje zelo rad tudi pravniške članke, a sem ves čas vedel, da mi nekaj manjka. V svet literature se lahko zatečem, tu sem jaz preprosto jaz.«
Nazaj k tradicionalnim vrednotam?
V svojih delih pogosto tematizira drugo svetovno vojno in z njo povezane občutke krivde, zato ga novi vzpon antisemitizma v Nemčiji in Evropi precej vznemirja. »Ne le v Nemčiji, ta srhljivi val je zajel tudi ZDA in ves zahodni svet. Zanašali smo se na to, da imamo skupno kulturno podlago, ki bi preprečila nove fašizme, a se izkazuje, da ni tako, posameznik pa težko kaj spremeni,« je povedal zavzeti moderatorki Kseniji Horvat, ki ga je obstreljevala z vprašanji.
Neoliberalizacijo vseh področij življenja marsikdo doživlja kot pomanjkanje nadzora, zato nekateri hrepenijo po avtoritarnih zgodbah iz preteklosti, meni. »Na nemškem podeželju so kraji, kjer ljudje ne morejo priti do zdravnika, zato se jim zdi, da so izgubili nadzor nad svojim življenjem. Zato si v času kapitalizma in individualizma marsikdo želi vrnitve k tradicionalnim vrednotam, ki so v določenem delu spodbujale k skupni blaginji, povezovanju.« A ga aktualno politično dogajanje v Nemčiji precej skrbi: »Za zdaj imamo srečo, da v Nemčiji še nimamo res karizmatičnega skrajno desničarskega političnega voditelja.«
Kako se počuti ženska
O pisateljevi politični zavesti priča tudi najnovejši roman Olga, umeščen v začetek 20. stoletja, v katerem sta soočena pogleda dveh ljubimcev – revne junakinje Olge, ki izrazito zavrača rasizem, in partnerja Herberta, ki se kot predstavnik višjega srednjega sloja identificira s cesarstvom, kolonializmom in Nemčijo kot velesilo sveta, za to pa je pripravljen iti tudi med vojake. »Slišal sem za zgodbo o resničnem Herbertu, človeku, ki si je zelo želel uresničiti svoje širjave, a se to v življenju na koncu vedno izkaže za nihilistično. Zato me je zanimalo predvsem, kako se počuti ženska, ki ljubi tako osebo,« je pojasnil pisec.
Olgo je zasnoval po liku tete Gertrude, ki si je – kot Olga – želela študija, a je zaradi finančne stiske ostala zgolj osnovnošolska učiteljica, ter po zgledu družinske šivilje, ki je bila zelo skrivnostna osebnost, ker – kot Olga kasneje – ni slišala. »Naša družina je imela veliko tet in boter, ki so se morale kljub mnogim talentom zadovoljiti s skromno prihodnostjo,« je povedal in še dodal, da je protagonistka Olga vedno borka. »Ženske si takrat niso mogle privoščiti, da bi se zlomile, skrbeti so morale za preživetje otrok, delale so v šolah. Lažje so si moški privoščili, da so se vrnili zlomljeni iz vojne.«
Mladi, hodite na volitve
Toliko bolj je zato Olgo prizadelo, ko je postal v nacistični stranki aktiven deček, ki ga je vzgajala. »V času nemškega cesarstva so imeli fantje občutek, da se lahko udeležijo teh pustolovskih sanj o veliki fantazijski Nemčiji, Olga pa se tega boji,« pojasnjuje avtor, ki je odraščal v družini, ki ni podpirala njegove generacije ob študentskih protestih leta 1968, saj se je oče, profesor teologije, spominjal časov, ko so mladi nacisti uničili univerzo. »Naše družinsko življenje so tvorili številni verski rituali, od branja Svetega pisma do petja koralov, oče je bil pravzaprav profesor dogmatike, in tudi pravniki smo zelo dogmatični, tako da imam to po njem,« je navihano dodal. »Bog je bil zame enako resničen kot teta ali stric, a tako, kot sta počasi obnemogla onadva, je obnemogel tudi moj bog, tako da danes nisem več prepričan vernik.«
Verjame pa v mlade, ki so danes zelo angažirani, denimo v okoljevarstvenem gibanju. »To se mi zdi zelo pozitivno, lepo je, da se borijo za žabe in avtohtone vrste sadja. A bi si želel, da se vključijo v bolj institucionalna politična gibanja, sicer se bo njihov trud razblinil,« je pripomnil. »Hodijo naj na volitve in volijo v skladu s svojimi interesi. Ne kot v ZDA, kjer so ljudje volili Trumpa, ker je bogat, kot si želijo biti bogati sami, čeprav vedo, da bi demokrati bolje poskrbeli zanje,« je še sklenil pisec, ki živi med Berlinom in New Yorkom.
