Sirsko-ruski »ne« ultimatu pri prevzemanju nadzora nad Idlibom obeta vojaški obračun, ki bo sprožil neposredno konfrontacijo med Turčijo in Rusijo, v pokrajini pa bodo tarče vsi, od sirskih vojakov do uporniških borcev, prave žrtve pa civilisti, ki po vseh notranjih bežanjih v Siriji nimajo več kam pobegniti pred bombardiranji. Da ni izhoda, se zaveda tudi video novinar Abdulah Mohamad, ujet s triletno hčerko Salvo med begunci v Sarmadi, deset kilometrov od zaprte turške meje. A upanje umira zadnje in če bo vsaj deklica rešena iz vojnega pekla, je ta travma ne bo spremljala vse življenje. Mohamad je oglušujočo kakofonijo letalskih napadov in granatiranja spremenil v video igrico, pred dnevi pa na družbenih omrežjih objavil smejočo se Salvo ob grozljivih zvokih. Kot je zaupal Reutersu, se je nenavadnega zdravljenja Salvinega paničnega strahu ob eksplozijah v Idlibu najprej lotil s pomočjo drugih otrok, ki so zraven nje prižigali pirotehnična sredstva in se pri tem zabavali. Skupaj z njimi se je smejala tudi Salva, s smejanjem pa je čez dva dni pospremila tudi resničen letalski napad z očetovim zagotovilom, da se spet igrajo otroci. »Nekega dne bo vedela, da so ti zvoki zvoki smrti, a tedaj bo tudi že razumela, kdo smo in kakšna je naša zgodba.« A najprej bi jo morali razumeti tisti, ki so jo spisali, in se ob njej ter še ob stotisoče podobnih globoko pokesati.
Smej se, Salva, smej
Danes se izteče ultimat turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki ga je dal sirski vladni vojski in njenim ruskim podpornikom, da končajo vse vojaške operacije v provinci Idlib in se od tam umaknejo. Ne gre za prepotrebno humanitarno posredovanje v zadnjem zatočišču sirskih upornikov proti režimu Bašarja al Asada, temveč zgolj za turški strah, da se bodo prek meje s Sirijo poleg nove reke beguncev prelile še vse druge posledice devetletne državljanske vojne, v kateri je Ankara sodelovala s svojimi vse bolj očitno izjalovljenimi računi.
Reuters
