Vsaka razprava o varnosti v prometu in vožnji, zmanjšanju števila voznikov in uporabi alternativnih oblik prevoza, kar bi pomagalo presekati gordijski vozel zastojev na cestah, onesnaževanja z izpusti plinov, tekočin in drugih snovi, slabe volje, jeze in stresa voznikov in drugih udeležencev ter žal tudi žrtev prometnih nesreč, se ustavi pri trku s klavrnim stanjem na področju prometne infrastrukture. Visoka finančna sredstva smo v preteklosti vlagali v gradnjo avtocestnega križa, nekoliko nam je uspelo tudi olajšati življenje kolesarjev v večjih mestih z gradnjo kolesarskih stez, s tem pa se zgodba o večjih razvojnih vlaganjih žal konča.
Posledice? Osebni avtomobil je za marsikoga nujno sredstvo za vožnjo na delo, v šolo ali za razvoz otrok, naše ceste pa ne požirajo več dobrega milijona osebnih vozil, ki jih imamo Slovenci (glej okvir), medtem ko javna prometna mreža, ki bi s smotrno povezljivostjo avtobusnih prevozov in vlakov razbremenila ceste, ostaja daleč v preteklosti in je za potrebe sodobnega človeka skorajda neuporabna.
Gre za vprašanja, ki jih zlepa ne bomo rešili ali spremenili, zato v današnjih razpravah o varnosti v prometu in vožnji ostane le ena točka, na katero se lahko osredotočimo in jo tudi spremenimo – gre za voznika. Vozilo bo, vsaj do prihoda samovozečih avtomobilov, še nekaj časa upravljal človek. Prevečkrat pa se zdi – in to kažejo tudi podatki –, da s tem, ko sedemo za volan, vstopimo v drug svet, drugačno realnost, kar se odraža v našem spremenjenem vedenju, kot vozniki prehitro pozabimo, da smo ranljivi, tako mi sami kot tudi drugi udeleženci v prometu.
Kdo si in kako voziš
Vozniki se na cestah srečujejo z različnimi situacijami, ki običajno zahtevajo hiter odziv. Odziv nanje je odvisen od različnih dejavnikov (počutja, pozornosti, stresa…) in določenih osebnostnih lastnosti voznika.
Nekatere osebnostne lastnosti so povezane z negativnim in nezaželenim vedenjem za volanom, druge s pozitivnim, pravi psihologinja izr. prof. dr. Sara Tement s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Čustvena stabilnost velja za zaželeno lastnost pri vožnji, medtem ko nas njen protipol, čustvena labilnost, ki jo razumemo kot dovzetnost in ranljivost za čustveno doživljanje, v prometu ogroža in smo zaradi nje bolj tvegani vozniki.
Še ena lastnost, ki v prometu ni zaželena, je posameznikovo iskanje stimulacij in njegova povečana potreba, da se znajde v tveganih situacijah. »V to skupino spadajo najbolj neobzirni vozniki, ki se najmanj ozirajo na druge in vozijo zato, da jih preplavi adrenalinski val,« pojasnjuje Tementova.
Do določene mere se s prilagojeno vožnjo povezuje lastnost sprejemljivost: »To je lastnost dobrega sodelovanja z drugimi osebami. V to skupino spadajo ljudje, ki so načeloma v prometu bolj solidarni, empatični in vozijo bolj prilagojeno.«
Ker se poklicno veliko ukvarja z obremenitvami na delovnem mestu, ob tem izpostavi vidik, ki ga v razpravah o vožnji radi pozabljamo: da se velik delež voznikov dnevno vozi na delo in z dela, kar opažamo predvsem v večjih mestih. »Mislim, da se moramo začeti spraševati o tem, v kakšnem stanju zapuščamo delovno mesto. Vožnja – ne glede na to, kako izkušeni smo – je naloga, ki od nas zahteva določene psihofizične sposobnosti. Če delovno mesto zapuščamo izčrpani, se bo to pokazalo pri vožnji in bomo manj pozorni, bolj dovzetni za jezo, večkrat se bomo razjezili, saj bodo popustili ventili, ki smo jih v službi še lahko zadrževali, v prometu pa nam popustijo. Ta vidik potrjujejo tudi raziskave. Če govorimo o varni vožnji in spremembah na tem področju, moramo govoriti o tem, kaj se dogaja v našem delovnem okolju in v kakšnem stanju zapuščamo delovno okolje.«
Kaj lahko naredimo sami, ko smo v časovni stiski, na cesti je gneča, v vrtcu pa nas čaka otrok? Kako naj v takšni situaciji ne izgubimo živcev? »Zelo težko,« pravi Tementova. »Ampak preprosto moramo narediti ta odklop, da izključimo službo in za sabo pustimo vse skrbi, ko se usedemo v avto.« Dodaja, da več izkušenj pri vožnji vpliva na to, da naloge opravljamo avtomatično, vseeno pa je pomembno, da se skušamo pripraviti na bolj zavestno vožnjo, da ozavestimo, da smo v vozilu, da občutimo volan v roki. »Simbolno in dejansko moramo odložiti motilce pozornosti, kot so mobilni telefoni, na zadnje sedeže. Treba se je zavedati, da si v avtu in da gre za eno od okoliščin, ki zahtevajo našo zavestno prisotnost,« nekaj korakov, ki bi jih moral opraviti vsak, preden se usede v avto, našteje psihologinja.
Po drugi strani bi morali tudi delodajalci, ki so do določene mere dolžni skrbeti za promocijo zdravja na delovnem mestu, pri tem opraviti del naloge. Eden takšnih ukrepov, ki bi stresa razbremenili ljudi in tudi ceste ob konicah, je premični delovni čas, ko časi prihodov in odhodov iz službe niso tako ozko določeni. Pomemben dejavnik pri zniževanju vsakodnevnega stresa pri zaposlenih je tudi, da imajo ti ob prihodu denimo zagotovljen parkirni prostor, da vsakodnevno ne izgubljajo časa z njegovim iskanjem, še doda Tementova.
Zelo pogosto vidimo voznike, ki med vožnjo telefonirajo. Zaradi porasta motilcev pozornosti se tudi v prometu uveljavlja izraz čuječa vožnja (»mindful driving«). Uporaba mobilnega telefona med vožnjo je eden večjih (vendar ne edini) dejavnikov tveganja, saj odvrne našo pozornost od vožnje.
»Sprva so predvidevali, da je to motorična motnja, ker moraš z eno roko spustiti telefon, da se lahko oglasiš. Zadnje raziskave pa kažejo, da sploh ni problem motorična motnja, temveč motnja kognitivnih procesov. Pozoren si na sogovornika, ne pa na vožnjo. Tako da tudi prostoročno telefoniranje ni rešitev.«
Nagrada namesto kazni?
Do tvegane vožnje na cesti (objestnost in prehitra vožnja) ima večina Slovencev negativno stališče, pri čemer pa to ne pomeni, da se tako ne vozijo. Kako vozimo, je po mnenju Sare Tement v veliki meri povezano s posledicami: če smo v časovni stiski, pritisnemo na plin in prehitro vozimo, na koncu pa cilj – pravočasen prihod na sestanek – dosežemo. Pozitivne posledice tveganega vedenja so presegle negativne posledice, ki so tudi redkejše (kazen, nesreča), in z dosego cilja se bodo takšnega načina vožnje posluževali tudi v prihodnje, čeprav se zavedamo, da gre za tvegano vedenje. Ob tem psihologinja še izpostavlja, da imajo kazni malo vpliva na vedenje ljudi in da bi bilo v prometu smiselno razmisliti o nagradah za pozitivno vedenje, čemur se danes ne namenja pozornosti.
