Njen boj spremlja bralec prek razkrojene, fragmentirane zgodbe, ki – včasih nejasno zmontirana – obsega več desetletij. Jackie, prvoosebno pripovedovalko, spoznavamo enkrat prek njene perspektive trinajstletnice, drugič skozi vizuro odrasle ženske, ki ima kasneje tudi sama otroka, sina. (»Marion je edini v naši družini, ki ni izmaličen.«) Če se namreč protagonistkina samotna mati Lona z nemogočo situacijo bori tako, da nenehno odhaja, torej potuje čim dlje stran, prihaja Jackie v Beckombergo, edini kraj, kjer je Jim srečen, prav vsak dan. Njena odvisnost od obiskov pa že spominja na njegovo odvisnost od alkohola.

Tudi sicer zahteva Beckomberga občutljivo branje, obsežno pripoved namreč zaznamuje mirna, melanholična atmosferičnost, kjer ni prostora za megalomansko revijo čustev, ki bi jo tovrstna življenjska situacija stereotipno zahtevala. A to ne pomeni odsotnosti občutij, Jackie ni otopela. Avtorica je le – tudi na jezikovno-slogovni ravni – na novo spomnila, da je osamljenost (vseh junakov) hujši sedativ od uspaval, da je neposrednost molka ob največjih bolečinah bolj gnetljiva od plastične gostobesednosti.

Obravnavani roman s podnaslovom Oda moja družini je obenem še lirični hommage resnični švedski psihiatrični bolnišnici Beckomberga, ustanovljeni leta 1932 in zaprti v 1995, ter njenim stalnim in občasnim naseljencem. Ena največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi je bila v prvi polovici 20. stoletja zatočišče za več tisoč ljudi z roba družbe, ki so zaradi iznajdbe antipsihotikov v šestdesetih in deinstitucionalizacije ter posledične ukinitve finančne podpore bolnišnicam izgubili svoj »dom«. Danes je bolnikom z duševnimi boleznimi na voljo le desetina takratnih postelj, socialne države pa nemara sploh več ni.

V tem romanu gredo ob mnogih bolnikih skozi naše življenje tudi kompleksno, vselej brez moraliziranja figurirani liki, kot je pacient Paul, »skozenj teče žila, polna hladne mirne vode«, ki je ubil svojo partnerico, pa sestra Inger, »ki je imela kot čipka nežne roke«, ali zdravnik Edvard, ki se ne zdi bolj zdrav od svojih pacientov. In tako bolnim kot »zdravim« je skupno, da zanje tam zunaj, zunaj zidov bolnišnice, tako kot za Jima, ni ničesar več. Je za Jackie? Sicer pa, saj ni pomembno, kje si. Kot izvemo v Beckombergi – drugih, vsej ljubezni navkljub, ne moreš rešiti, sebi pa ne moreš uiti.