Lutkovno gledališče Ljubljana je v letošnji sezoni v hostesno službo poleg študentov povabilo tudi starejšo generacijo in s tem odprlo pri nas še dokaj novo disciplino aktivnega vključevanja upokojencev v družbo.

Na razvitem Zahodu ni nič posebnega, če upokojenci delajo v javnih službah, največkrat lahko takšno vključevanje starejših vidimo v Švici. Gre seveda za to, da je ob vse hitrejšem staranju prebivalstva in splošnem pomanjkanju delavcev v evropskih državah potreba po tovrstnem delu zanimiva tako za delodajalce kot za tiste, ki želijo družbi kljub starosti še vedno pomagati in, kar je seveda tudi pomembno, nekaj zaslužiti. V naših krajih so tovrstne prakse nekaj novega. Konec koncev smo še nedolgo tega tiste upokojence, ki so še hoteli delati, omejevali, a počasi se bo, kot kaže, tudi to spremenilo. Med prvimi so se spremembe miselnosti, da upokojenci ne smejo uradno delati, lotili v ljubljanskem lutkovnem gledališču.

Nekaj časa je veljalo, da delo hostese v gledališčih in drugih kulturnih ustanovah, kasneje praviloma na komercialnih dogodkih, opravljajo mlada dekleta prijetnega videza v mini krilih. A kot pravijo v lutkovnem gledališču: »Hostese že dolgo niso več le za okras.« Konec koncev ne gre za prakso, ki ne bi bila pri nas znana že leta oziroma desetletja. Takrat dela hostes in hostesnikov niso opravljali le študentke in študenti, ampak so bili biljeterji, garderoberke, pomočniki in pomočnice vodje predstave ljudje, ki so pripadali različnim generacijam, saj so se kot hostesniki pred pojavom imperativa mladostniške lepote, ko je bilo redno delovno razmerje nekaj dosegljivega, zaposlovali ljudje mnogoterih starostnih in poklicnih profilov. Z lanskim letom so se v lutkovnem gledališču odločili, da prevetrijo dinamiko gledališča in prek dela upokojencev v hostesne vrste povabijo seniorsko populacijo.

Otroci bolj upoštevajo upokojence

Kot pravi Petra Škofic iz lutkovnega gledališča, so idejo za delo z upokojenci dobili iz tujine, kjer je najemanje starejših hostesnikov pogosta praksa. Da so v ekipo približno štiridesetih hostes in hostesnikov sprejeli pet upokojencev, je logično že s stališča, da pretežen del njihovega občinstva predstavljajo ravno babice in dedki, ki na predstave pripeljejo svoje vnuke. V lutkovnem gledališču so hostesne zadolžitve precejšnega pomena, saj gledališče posebno pozornost nameni tudi vzgoji in pravilom lepega vedenja.

Gospa Milena, ki je do upokojitve v začetku minulega leta delala v bančništvu, je hostesa v LGL od začetka aktualne sezone. Na oglas za razpis, ki je bil objavljen na spletni strani gledališča, jo je opozorila hči. Milena do tistega trenutka upokojenskega dela ni iskala, a jo je oglas prepričal o nasprotnem, saj je že od nekdaj rada obiskovala gledališče. Delo hostese ji je všeč, ker imajo prilagodljiv urnik, zelo dobro pa se razume tudi z mlajšimi kolegicami in kolegi: »Mislim, da smo z mladimi vzpostavili sožitje, drug od drugega se učimo, se poslušamo, drug drugega vodimo.« Gospa Metka je v lutkovno gledališče prišla po štiridesetih letih dela kot strokovna delavka na fakulteti, informacijo o razpisu je zasledila na spletni strani, ki jo redno spremlja. Novo delo opravlja dober mesec, tedenska obremenitev po njenih besedah predstavlja od štiri do pet ur. Pravi, da so zadolžitve, ki jih opravlja, zanimive, najzahtevnejše je po navadi posedanje otrok. In kaj je bila njena glavna motivacija za prijavo? »Želja po delu z ljudmi, tudi medgeneracijskem povezovanju, torej delu z mladimi, ki ga vidim kot prijetno sodelovanje. S študenti se zelo dobro razumem, po kakšni predstavi gremo tudi na kavo, zelo prijetno je. Tudi dodeljeni smo tako, da na predstavi redko skupaj delava dva upokojenca,« pravi Metka.

Kaj pa pravijo mlajše sodelavke, recimo študentka Žana? »Zdi se mi, da je zdaj, ko imamo sodelavce upokojence, vzdušje boljše. Starejši sodelavci so zelo strokovni in se dobro znajdejo. Tudi otroci upokojence bolj opazijo kot nas študente, bolj jih tudi upoštevajo.« Študent Jošt, ki delo hostesnika v gledališču opravlja že tretje leto, je podobnega mnenja: »Ko smo izvedeli, da bomo dobili starejše sodelavce, si skupnega dela nismo znali dobro predstavljati, a že ko smo prvič delali skupaj, mi je bilo to v veliko veselje. Ugotovil sem, da znajo bolje ravnati z otroki in da se od njih lahko učimo. Včasih znajo na boljši način umiriti otroka v dvorani.«

Po predstavah gredo skupaj na pijačo in se pogovarjajo o marsičem, tudi o temah, ki se ne dotikajo gledališča, in tako študentom kot upokojencem se zdi to presežek skupnega dela.

Prevladovanje prostovoljskega dela

Ana Pleško, soustanoviteljica socialnega podjetja Simbioza Genesis, pravi, da je v Sloveniji, kjer se prebivalstvo stara celo hitreje od evropskega povprečja, glavni razlog za socialno izključenost starejših upadanje psihofizičnih sposobnosti, zmanjševanje finančnih in drugih virov, mobilnosti ter hkrati razpadanje socialnega omrežja. Pleškova pravi, da se v Sloveniji tako delo upokojencev kot tudi prostovoljsko delo še vzpostavlja in da na strukturni ravni še ne moremo govoriti o dobro razvitem modelu. Kljub temu pa imamo po njenih besedah primere dobrih praks: »V Sloveniji se je dobro obneslo prostovoljsko delo seniorjev pri projektu zveze društev upokojencev Starejši za starejše, pri katerem gre za medsebojno pomoč starejših. Bistvo programa je v tem, da mladi upokojenci obiščejo vse starejše od 69 let v svoji okolici, da bi lahko ti tako čim dlje ostali v domači oskrbi.«

Sogovornica izpostavlja tudi Simbiozin projekt e-opismenjevanja starejših, pri katerem so prav tako sodelovali prostovoljci, prostovoljski projekt Sadeži družbe, Zavod Oreli, ki povezuje in koordinira pomoč starejšim prek prostovoljcev v občini Kamnik in različne aktivnosti medgeneracijskih središč.

Zdi pa se, da delo, prostovoljsko ali upokojensko, starejši najraje opravljajo ravno v kulturi. Temu lahko pritrdijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije. Andreja Breznik iz pedagoške službe muzeja nam je povedala, da so pri njih prostovoljsko delo z upokojenci vzpostavili že leta 2006, ko so upokojenci v muzeju delovali kot kulturni mediatorji, se pravi kot prostovoljci v vlogi informatorjev na razstavi. Projekt je sicer po letu dni izzvenel. Kot pravi Breznikova, »mediatorji so bili polni znanja, a obisk razstav ni bil tako obsežen, kot je bilo pričakovati«.

Od takrat dalje so imeli v muzeju posamezne primere upokojencev prostovoljcev, večjega projekta pa niso mogli vzpostaviti med drugim zaradi pomanjkanja lastnega kadra. Danes so se v muzeju kadrovsko okrepili in že načrtujejo konkretna prostovoljska dela za starejše, razpis za tovrstna dela bo na spletni strani muzeja objavljen v kratkem.